torek, 05. april 2016

DOBRI ŠKRAT




DOBRI ŠKRAT

V gozdu za vasjo,skrit pred pogledi ljudi., je stal čudovit vilinski grad,kjer so prebivale dobre vile. V stražnem stolpu pa je stal in oprezal naokrog majhen, dobrodušen in dober škrat.

Kdor ga je poznal, ga je imel rad,saj je škrat rad priskočil na pomoč,če je bil kdo v stiski. Gorje pa tistemu,ki ga je dobil na piko! Takemu ni hotel več pomagati -toliko časa,dokler ni videl,da se je nepridiprav poboljšal.

Škrat je videl in vedel vse,kar se v vasici dogaja. Tako je tudi vedel,da med vaščani živitudi nek zloben človek.

Ljudje ga niso imeli radi in so mu rekli kar Zloba.Čeprav je bilo njegovo pravo ime Pepe..

In'zakaj je bilo tako?

V majhni hišici blizu gozda sta živela dedek in babica,ki so ju vsi vaščani imeli radi,seveda,razen — zlobnega Pepeta,ki je živel čisto na drugem koncu vasi.

Pepe ni vedel, kako bi dedku in babici nagajal,saj jima je bil zelo nevoščljiv,ker so jima sosedje velikokrat priskočili na pomoč, če je bilo treba. Zato jima je vedno kakšno nesramno ušpičil.

Komaj je spomladi.iz zemlje pognal krompir,fižol,ali kakšna druga povrtnina, je, če je le mogel, populil nekaj rastlin, jih vrgel ob praznih jamicah na zemljo, ostale pa pustil, nato pa hitro zbežal, misleč, da ga nihče ni videl.

Dedek in babica sta vse to videla, a nista upala iz hiše. Že tako sta s težavo posadila in posejala njivo,zdaj pa morata vse spet znova. 

Odhitela sta na vrt,da bi rešila,kar se je še rešiti sploh dalo.

Drugič spet jima je Pepe razdrl skladovnico drv, ki sta jo imela dedek in babica pripravljeno za dolgo in hudo zimo,ki se je naglo bližala.

Ljudje so ga prosili,naj starčka pusti pri miru,on pa se jim je le zlobno režal v obraz.Ni se zmenil' ne za njihove prošnje, ne za grožnje.

In spet smo pri našem škratu.

»Le kaj naj naredim, in kakonaj ga odvrnem od teh hudobnih dejanj?!"Je sam pri sebi premišljeval.

Vile so opazile,da škrat nekaj razmišlja,zato so ga nekega dne
kar naravnost vprašale::

»Kaj ti pa je, škrat? Zakaj si tako zamišljen?« In škrat jim je povedal o hudobijah zlobnega Pepeta.

»Zdaj je zima, sploh ne bi nič dosegel. Ko pa bo pomlad, ti
bomo pomagale.« so odvrnile vile.

Škrat se je zadovoljno nasmehnil in se jim zahvalil.

Zima se je zatem kar kmalu poslovila in dedek in babica sta pričela sejati in saditi. Pepe pa je komaj čakal,da bodo iz zemlje pognale prve rastline.

Ko je škrat videl, da se zlobnež pripravlja na svoj uničevalni pohod, so se vile spremenile v nevidne ,prav tako pa tudi škrat.

Ko je Pepe izpulil prvo rastlino in jo vrgel na tla, je tam tudi obležala. Ko je izpulil drugo, je na njegovo začudenje, skočila v jamico in se zagrnila z zemljo. Ko je začel puliti tretjo, jo je komaj izpulil, a tako kotprejšnja, je tudi ta sama skočila v jamico. Ko se je sklonil, da bi utrgal četrto, ga je škrat pocukal za hlačnico.

Pepe se je obrnil, a videl ni nikogar, zato se je obrnil nazaj in pričel puliti. Vlekel je in vlekel, a mu nikakor ni uspelo. Nato se je z eno nogo prestopil nazaj, z drugo pa močno uprl v tla in z vso silo potegnil. Rastlina je končno popustila, Pepeta pa je v loku poletel v zrak, da je izpustil rastlino in krilil z rokami, nazadnje pa, kakor je bil dolg in širok, pristal na cesti.

Tedaj je priletela vrana, na ves glas kričala in se spuščala počasi proti njemu. Nekje v bližini je zatulil volk. 

Pepe je kot blisk planil pokonci, čeprav ga je vse bolelo od padca. Ko pa se je pobral, je videl, kako je preden na sredino ceste skočila črna mačka, se vsedla in ga nepremično gledala.

Čeprav je bil trd od strahu, se je pognal v brezglavi beg proti domu in ves teden ga ni bilo na spregled. Ko pa se je le pojavil, so ljudje videli, da se  je v njegovih očeh še vedno zrcalil strah. 

Vaščani so dobro vedeli, kaj se je tisti večer zgodilo in da je bila to zelo dobra zamisel dobrega škrata in vil.

Zdaj se je Pepe popolnoma spremenil. Čeprav še vedno plašen, je postajal vedno bolj prijazen do drugih ljudi, pa tudi do dedka in babice.

Škrat je bil tega neznansko vesel in bil je hvaležen svojim družabnicam, dobrim vilam, ki so mu pomagale izpeljati ta načrt.

Stal je na stražnem stolpu in se zadovoljno smehljal skozi brke, vedoč, da se je še en človek spremenil na bolje.

AVTORICA; Sarayna Delfina