CMERAVI OBLAČEK

Na visokem vrhu gore, kamor še ni stopila človeška noga, stoji grad. V njem imata glavno besedo kralj Vihar in kraljica Modrina. Pri najnujnejših opravilih jima pomagata očka in mamica oblačkov, ki sta imela toliko otrok, da jih noben človek ne bi mogel prešteti.

Oblaček, ki mu je ime Puhek, je bil mamin ljubljenček, saj je bil izmed vseh na pogled najbolj ljubek, a na žalost tudi najbolj cmerav. Zato so ga bratci in sestrice klicali Cmera, in če so le mogli, so mu nagajali.

Bratje so se zelo radi lovili in kadar je kdo koga ujel, sta se nasprotnika med seboj nabunkala kot le kaj. Puhek pa je le stal ob strani in samo opazoval, saj mu njihove grobe igre niso bile prav nič všeč. Potem se je zazrl skozi odprto okno.

Čez čas, ko so se naveličali igre, so ga poklicali:

»Cmera! Na!«

In ko se je nič hudega sluteč obrnil k njim, so začele nanj  od vseh strani padati klofute.

"Hahahahahaha, zdaj pa imaš! Ker se nisi hotel z nami igrati, hahaha...« so se mu rogali. Ko pa je Puhek začel kričati, so pobegnili... Oni da niso nič krivi, so dejali mami, saj niso bili tam.

Puhek je potem potožil mami, ki je že vse vedela in zato mu je rekla:

»Vem, Puhek, vem. Bolje boš naredil, da se greš drugič z njimi igrat. A dobro pazi, da te ne ujamejo.«

»Je že prav! Kar zagovarjaj jih! Še žal ti bo!« je žalostno odvrnil in že so Se mu po licih skotrljale debele solze. Obrnil se je in  odšel.

Naslonil se je na odprto okno  in veter mu je v hipu posušil solze.

»ko bi mogel z vetrom po svetu!« je sam pri sebi zavzdihnil cmeravi oblaček.

Veter je slišal njegovo željo. Zapodil se je skozi okno, zavrtel Puhka naokrog in ga odnesel s seboj pod sinje nebo.

Ko so bratje videli kaj se je zgodilo, so vsi preplašeni stekli k materi:

»Mati! Mati, Puhka je odnesel veter!«

»Zakaj pa ste mu nagajali?! Sami ste krivi za to. In zato vas bom kaznovala. Imeli ste dosti drugih igrač, pa bi se lahko kako drugače igrali, ne pa da ste se pretepali. Ta mesec se ne boste smeli več loviti. Vam je jasno?« Vsakem je pokazala svoj prostor, kjer je moral pri miru stati ves tisti dan. »In da ne slišim nobene besede, drugače sledi še hujša kazen.«

Oblački so sklonili glave. Zdaj jim je bilo resnično žal, da so tako grdo ravnali z Puhkom, a je bilo že prepozno.

Nato je kraljica poslala nekaj  svojih najstarejših hčera, da pretaknejo vse tam naokoli, in če katera najde ubežnika, naj ga takoj pripelje nazaj domov.

Sestre so odšle. Pretaknile so vso bližnjo in daljno okolico, a o puhastem oblačku ne duha ne sluha, zato so se brez njega vrnile nazaj domov.

Ko je veter odnesel Puhka skozi okno, se mu je le ta lepo zahvalil:

»Hvala ti, dobri veter, da si mi izpolnil željo.«

»je že dobro, Puhek, samo ne cmeri se več.. Glej, nekaj ti bom pokazal.«

Spustila sta se k reki, in ker je bil Puhek tako majhen, sta se
skrila pod krošnjo velikega drevesa.

Tam blizu se je ob reki_ igrala skupina otrok. S kanglico so iz reke zajeli vodo, jo zlili v papirnato vrečko, da je bila polna do roba.

»Dobro glej, kaj se bo zdaj zgodilo,« je rekel veter malemu oblačku.

Vrečka je postala mokra in iz nje je začelo kapljati. Kmalu za tem je v mokrem papirju zazijala velika luknja in iz nje je lila voda... In čez nekaj trenutkov je od vrečke na otroških dlaneh ostalo le nekaj kepic.

Puhek je vse to zavzeto gledal.

»Si videl, Puhek? Tako bo tudi s teboj, če se boš kar naprej cmeril. Potem ne boš nikoli tak, kot je tvoj očka,« ga je posvaril veter.

Že sta nameravala nadaljevati pot, ko sta zagledala strele,
kako švigajo po jasnem, sinjem nebu sem ter tja.

»Mene iščejo,« je zatrepetal mali oblaček.

»Ne bodi no taka reva! Saj te ne morejo videti, ker si skrit pod tem Drevesom. In da veš, odrasli oblaki so zelo pogumni, zato moraš tak biti
tudi ti,« ga je pokaral veter.

Ko so se strele oddaljile, je veter potegnil z vso močjo proti morju. Vedel je, da se bodo strele kmalu vrnile, in zato morata čim hitreje od tod.

»Pustil te bom tu. Če se ne boš cmeril, boš kmalu velik,« mu je rekel veter, ko sta prispela do velike, modre, valovite širjave.

»Kaj pa je to?« se je začudil Puhek, saj doslej česa takega še ni videl. Poznal je le pokrajine okoli njegovega doma na gori.  

»To je morje. Njegova voda je slana in hitro hlapi. Oblaki tu niso nič drugačni. Od tega lahko do večera hitro zrasteš. Moraš le vdihavati hlape.«

»Vem, to je bila naša vsakdanja hrana«

»Kmalu bova prispela. Tam je otoček, kjer moraš ostati. vsaj nekaj dni, dokler ne boš vsaj desetkrat večji. Potem se odpravi proti jugu, kjer boš srečal svoje starejše brate, ki so prav tako kot ti, pobegnili z doma. Na celino pa nikar ne hodi. Tam oblaki niso prav nič gostoljubni.«

Ko sta prispela do otočka Sredi morja, se je  veter ustavil.

»Tako, Puhek. Prispela sva. Drži se mojih nasvetov. Če kdaj v daljavi zagledaš velike, temne oblake, se spusti na grič tega otočka in se potuhni. Srečno!« mu je zaželel veter in odvihral.

»Najlepša hvala! Držal se bom tvojih navodil.«

Vsrkaval je vase hlape in kmalu je začutil, kako naglo raste.
veselje pa je zelo kratko trajalo. V daljavi je zagledal

Nekaj črnih oblakov. Na srečo ni lebdel visoko nad otokom,

zato ga niso opazili. Spustil se je in se urno skril v

neki votlini.

Ko so leteli nad otokom, je slišal njihov pogovor.

»Čudno da veter ni pripeljal kakega novega bratca. potem pa se

bo kar pojavil.«

»Saj na tem otočku še ni pustil nikogar,« odvrne drugi.

»res. Leteli smo že nad nešteto otoki, a nikjer nismo našli

nobenega oblačka,« je menil tretji.

»Prav z veseljem bi se poigral z katerim od svojih mlajših bratcev,« reče četrti in nekajkrat obkrožil vrh otoka, kjer se je skrival

Puhek.

Mali oblaček se je še bolj stisnil v notranjost votline.

Potem so oblaki nazadnje le odšli. Od tedaj jih Puhek ni več videl, vse do tedaj, dokler se jim ni pridružil.

Nad otokom je ostal ves teden. Postal je velik in močan, ne le desetkrat, ampak še mnogo, mnogo večji.

Nato se je odpravil na jug, da bi poiskal svoje brate. Ni mu bilo treba dolgo potovati po nebu, ko je  sredi morja zagledal velikanski otok med nešteto malimi otočki. Tam je stal grad,

zelo podoben domačemu. Zato je vedel, da tu živijo njegovi bratje in sestre.
Ko so zagledali Puhka, so se zapodili proti njemu da bi ga prestrašili. Puhek ni bil več cmera in ne prestrašena reva, ampak pravi korenjak, mnogo večji od ostalih, zato se je veselo zapodil mednje.

»O, dragi bratje in sestre! Končno sem vas le našel!«

Oblaki so se glasno zasmejali.

»Hraber si, dečko. Kako pa ti je ime?«

»Starši so me klicali Puhek, bratje pa Cmera,« se je zasmejal.
»Puhek, hahahaha! Kosmatinec, ne pa Puhek,) so se bratje in sestre znova gromko zasmejali.

»Kje pa si se, lump, skrival, da te nismo našli?«

»Na tistem majhnem otočku sredi morja. Veter mi je tako naročil, naj se skrijem pred vami, dokler ne zrastem.«

»Tudi meni je rekel enako,« je rekel drugi.

»Meni tudi,« je rekel tretji.

»Tudi meni, tudi meni« so naenkrat rekli vsi ostali.

»le zakaj vsakemu tako reče?« so se spraševali.

»Verjetno bi se ga vsi tako razveselili, da bi ga vzeli medse in

ga od veselja stiskali, ker pa je droban mali oblaček šibek, bi prav gotovo podlegel in počil,) je glasno razmišljal Kosmatinec.

»Dobro razmišljaš, Kosmatinec. Še nikoli nismo pomislili na to. Bodi naš vodja!«  so mu pritrdili bratje.

»To že. A kje imate kralja in kraljico?« vpraša novi kralj.

»Nimamo ju.«

»Le kakšno neki je kraljestvo brez kralja in kraljice?«
»To je res. Ti si zdaj naš vodja. A le kje naj najdemo svojega Viharja in Modrino?«

»To pa kar prepustite meni in vetru. Če pa kdo želi, se nama lahko pridruži.«

Še z devetimi brati se je Kosmatinec odpravil proti kraju, kjer je prvič zagledal morje. Pri malem otočku se je oddaljil od bratov in sam nadaljeval pot. bratje so mu od daleč sledili za primer, če bi se mu kaj zgodilo.

Ko je prispel na določeno mesto, je mimo pripihal dobri veter.

»O, Puhek! Zdaj pa si že pravi Kosmatinec! Kaj te je prineslo sem?«

»Dragi veter, kakor veš, imamo sredi morja grad. Mene so zdaj bratje razglasili za vodjo. A kakšno je kraljestvo brez kralja in kraljice?«

»Prav imaš. Nisem Si mislil, da boš ravno ti toliko pogumen, da boš poskrbel tudi za to. In kdo bo kralj in kdo kraljica?«

»Potrebovali bi nekaj oblakov in oblačic iz kakšnega sosednjega kraljestva, ki bi se nam hoteli pridružiti. Veš za kakšnega?«

»Seveda vem. Česa pa veter ne ve?” Se je zasmejal veter.

»Sijajna zamisel! A kralj in kraljica jih ne bosta kar tako zlahka dala.«

»Ukanila ju bova'« je rekel Kosmatinec. »Ko boš videl njune, pustolovščin željne oblake,  jih povprašaj, če bi kdo od njih hotel sodelovati pri soustvarjanju novega kraljestva.« je rekel Kosmatinec in mu nato zaupal svoj načrt.

Veter je odšel in ni minilo dolgo, ko ga je Kosmatinec zagledal, kako se mu z vso hitrostjo bliža in s seboj nosi gručo oblakov in oblačic.

»Pohiti proti morju in naprej proti otoku, jaz pa vas bom, skupaj s svojimi brati,  zaščitil pred zasledovalci, ki že hitijo za ubežniki,« je rekel Vihar in z vso hitrostjo so pohiteli k morju, kjer so jih že čakali viharjevi bratje.

»Močno vdihavajte hlape, je veter nagovoril oblake, ki jih je nosil. »Okrepiti se morate, še preden pridete na svoj novi dom.«

Oblaki so ga ubogali in kmalu so začeli hitro rasti.

Ko so se bližali novemu domačemu gradu, so jim vsi ostali prihiteli naproti. Veselje je bilo nepopisno.

Začeli so se zaletavati drug v drugega v norčavi igri.

In tedaj je zagrmelo…

»Živel naš kralj Vihar!« so vzkliknili vsi naenkrat.

In v istem hipu se je zabliskalo…

»Živela kraljica Modrina!«  je spet zadonelo.

Tedaj so oblaki začutili da je iz njih začela močno liti voda, ki je padala na tla otoka in v morje, zaradi česar so se močno zmanjšali.

In temu ljudje pravimo dež.

avtorica: Sarayna Delfina