nedelja, 3. april 2016

RADOVEDNI MARSOVČEK


Narisala Eva Martela




RADOVEDNI MARSOVČEK


Le kaj se godi v vesolju? 

Nekdo veselo leta od planeta do planeta. 

In zakaj je na Marsu nastala prava zmešnjava? 

Mali potepinski Marsovček Dubangu je spet pobegnil od doma. Zdaj se potepa po vesolju in opreza za nenavadnimi rečmi.

Najbolj mu je bil všeč zelo razgiban in pisan planet, za katerega je oče rekel, da se imenuje Zemlja.

Kako rad bi odletel tja dol! Očka mu je pripovedoval, da na Zemlji živi veliko vrst nenavadnih in zanimivih bitij. On pa je naravnost ljubil nenavadne reči in pustolovščine, ki so običajno s tem povezane.

Bil je že na Luni, od tam pa je vedel, da do Zemlje ni več daleč. Ves zamišljen je stal na navidezno opustelem planetu in razmišljal, ali naj tvega obisk na Zemlji ali ne. Le kaj bo rekel očka, če to stori?

Nenadoma se je odločil: pritisnil je na gumb, ki je vklopil motor na letalnem nahrbtniku, ki ga je nosil na ramenih, nato se je napotil proti Zemlji. Bolj se ji je bližal, bolj je bil navdušen nad njeno raznolikostjo in živobarvnostjo. Koliko zelenja je bilo tu, raznobarvnega cvetja, velike vodne površine! Kakšno nasprotje, če je primerjal Zemljo z Marsom, kjer je odraščal on!

»Srečni otroci!« je pomislil, ko je bil le še kakšnih 20 minut leta oddaljen od površine planeta.

Tedaj pa ga je nekaj močno streslo, motorju pa je začela pojemati moč.

»Kaj pa je zdaj to? Zakaj se je motor nenadoma ustavil? Le kaj naj zdaj storim?« se je prestrašeno spraševal in šele tedaj se je domislil, da bi moral že na Luni pogledati, ali je v bateriji še toliko energije, da bo lahko prišel na Zemljo in nazaj domov.

Vključil je rezervno baterijo, ta pa je zadoščala samo za varen pristanek na Zemlji, domov se z njo ni mogel več vrniti.

Iskal je najprimernejši prostor za pristanek. Vedel je, da mora pristati sredi mesta, kjer je polno ljudi, ki mu bodo morda lahko pomagali. Zagledal je velik travnik, kjer so se igrali in se smejali otroci. Kar razveselil se jih je. Če kdo, oni ga bodo prav gotovo razumeli in mu pomagali iz nesreče.

»Ojoj! Le kako se bom z njimi sporazumel, ko ne poznam njihovega
Jezika« se je prestrašil, ko je zaslišal njihovo govorico.
"Le kakšna govorica je to Angleščina to ni, Nemščina tudi ne,
Le kako se reče tem jeziku? Očka mi ni o tem nikoli govoril.«

Pritisnil je na gumb nekakšnega računalnika, kjer je imel
napisana vsa imena jezikov, ki se govorijo na Zemlji, pa tudi
vse besede, s katerimi se ljudje sporazumevajo med seboj.

»A! To je Slovenščina! Krasno! Prav te ljudi sem si želel spoznati. Upam, da pri sporazumevanju ne bom imel težav, saj sem se tega jezika malo sam učil, drugače si bom pomagal s strojem in upam, da mi bodo pomagali.« Prav razveselil se je tega spoznanja in se je veselo spustil ob rob igrišča, da ga ne bi slučajno kdo podrl, ker so tako živahno tekali sem ter tja.

»Heeej! Heeej!« jih je na ves glas poklical.

Ko so se otroci ozrli so bili na moč presenečeni, ko so zagledali malega Marsovčka, ki jih prijazno gleda. Takoj so ugotovili, da je prišel k njim po pomoč. Takoj so stekli k njemu.

»Si ti iz Marsa? Si sam"? Kje imaš mamico in očka? Kako da si pristal na našem planetu! Kako smo veseli, da si pristal ravno pri nas!« So navdušeno vzklikali in mu zastavljali na tisoče
vprašanj. Kar vesel je bil, ko se je tako pogovarjal z njimi.

»Vidite, kako se vam lahko maščuje, če pobegnete od doma, zato tega raje nikoli ne poskušajte,” jih je posvaril. “Zdaj pa vas lepo prosim, če mi lahko pomagate. Bateriji je pošla
moč, zato je motor prenehal delati. Ali imate pri vas elektriko?«

»Seveda!« so vzkliknili vsi v en glas.

"Ali je zelo močna?"

»Ne vemo, ker imate vi prav gotovo drugačne mere za jakost toka, kot jih imamo pri nas.«

»Ali imate mogoče pri vas baterije? Jaz potrebujem takšno…« Iz nahrbtnika je izvlekel baterijo in jo pokazal otrokom.

»takšne velike se ne spomnimo, da bi jo videli, lahko pa povprašamo naše starše, če si za to,« so mu predlagali otroci.

»Prav. Ali jih boste poklicali sem?« Je bil radoveden Dubangu. Prav vesel je bil, da je postal prava senzacija v
tem mestu in da bo okoli njega veliko ljudi. Prav rad bi videl tudi odrasle, zato se je kar strinjal, da otroci pokličejo še svoje starše.

»Kar tukaj nas počakaj, takoj bomo nazaj.«

Preden je Dubangu sploh odprl usta, so se otroci razkropili na vse strani in ni trajalo dolgo, ko so prišli nazaj s svojimi starši, sosedi in drugimi meščani. Prav presenečen je bil, ko je zagledal avto z napisom TELEVIZIJA SLOVENIJA.

Ko je vsa ta množica prišla do njega, jim je moral povedati vso zgodbo še enkrat od začetka in otroci so morali povedati, kako jih je poklical k sebi in kaj so se pogovarjali.

»Ali mi lahko kako pomagate? Napolniti bi moral baterijo, ki se je popolnoma izpraznila in mi je odpovedal motor, zdaj pa se ne morem vrniti domov. Če pa že ne morete napolniti baterije, bi vas povprašal, če imate morda takšno, ki jo potrebujem jaz."

Pokazal jim je baterijo in vsi so žalostno zavzdihnili, ker nihče ni imel takšne baterije, pa tudi v trgovini jih niso imeli.

»Žal ti z baterijo ne moremo pomagati. Takšnih baterij pri nas na Zemlji ni, pa tudi naša elektrika je prešibka, da bi ti jo lahko napolnili."

Na igrišču je zavladala mučna tišina. Vsi so premišljevali, kako bi Dubanguju lahko pomagali.

»Kaj, ko bi za pomoč poprosili satelitski radijski oddajnik, ki bi poslal klic na pomoč na Mars?« se je spomnil eden od dečkov.

Tako so tudi storili. Vedeli so, da bo preteklo veliko časa, dokler bodo na Marsu sprejeli sporočilo iz Zemlje, zato so Dubanguja povabili na izlet po Sloveniji. Prav vesel je bil tega povabila.

»Bi si ogledal Postojnsko jamo?« so ga vprašali.

»Kaj pa je to? Ali tam tudi kdo živi?«

»To je podzemna votlina, ki jo je izdolbla voda,« so mu pojasnili. »Tam notri živi človeška ribica.«

»To bi pa prav rad videl!« je bil navdušen Dubangu.

»Kaj pa je to? Kakšni zanimivi stebri so to, ki visijo iz stropa,« se je čudil vedno znova, ko so hodili po jami.

»To niso stebri, to so kapniki,« so mu razložili. Bil je nad vse navdušen, ko je nekdo od njegovih spremljevalcev nanje zaigral prelepo melodijo.


»Kako lepo je bilo,« je bil navdušen Dubangu, ko so po potepanju spet prispeli nazaj do igrišča, kjer so se spoznali in spoprijateljili.

Večerilo se je že, ko zagleda Dubangu na nebu luči, ki jih je dobro poznal.

»Očka prihaja pome!« je veselo vzkliknil. »Pa največjo ladjo je vzel s seboj. Upam, da je želel koga od vas vzeti s seboj na izlet na naš planet. Ali bi kdo šel z menoj?«

Otroci so proseče pogledali svoje starše. Kako radi bi šli z Dubangujem na njegov dom! Čeprav neradi, so starši končno le privolili.

Ko je ladja pristala, je iz nje stopil Dubangujev očka. Najprej je dečka oštel, ker je brez njegovega dovoljenja odšel od doma in kako so ga iskali po vsem Marsu. Nato mu je moral
Dubangu povedati kako so mu skušali prijazni Slovenci pomagati.

Očka ga je potem še nekaj vprašal v marsovskem jeziku in pogledal proti tam stoječim ljudem.

»Ali imate pri vas elektrarno, saj ste rekli, da imate elektriko?« je vprašal Dubangu.

»Seveda jo imamo,« so vzkliknili meščani.

»Očka mi je rekel, da tudi na Marsu polnimo baterije v elektrarni, ker je običajna napeljava prešibka za to.«

»Ko bi se vsaj tega prej domislili,« so vsi navzoči zavzdihnili, a zdaj je bilo tako že prepozno, sajje bil njegov očka že tu.

Spet je očka Dubanguju nekaj rekel in mali Marsovček jim je déjàl:

»Očka pravi, da vam je zelo hvaležen, ker ste mi hoteli pomagati. Ladja je premajhna, da bi vzel vse s seboj, zato vas prosi, če bi lahko zaupali otroke njegovemu varstvu vsaj za
en dan, da vam vsaj malo povrne vašo dobroto.«

Kmalu zatem so se otroci navdušeno vkrcali v ladjo in poleteli proti Marsu.

Dubangu jim je doma razkazal svojo sobo in igralnico. Otroci so bili prav presenečeni, ko so videli, da se z otroki prav radi igrajo tudi starši, pa dedki in babice. Nikomur ni nerodno, da se igra z Marsovskimi lutkami, ali s kakšno drugo igračo.
Prav presenečeni so bili, ko so ugotovili, da imajo Marsovci svoja bivališča pod površjem, ko pa so jim razložili, da je na površju tako redek zrak, da ne bi preživeli, jim je bilo takoj vse jasno.

Žal pa je vsake pustolovščine enkrat konec in dečki in deklice iz Slovenije so se Dubanguju tako priljubili, da se je prav težko poslovil od njih, ko jih je moral  očka z ladjo spet odpeljati nazaj.

»Lahko jih boš še obiskoval, če mi obljubiš, da ne boš nikoli več pobegnil od doma. Za vsak polet mi boš moral povedati. Velja?«

Dubangu je bil navdušen. Očku je obljubil vse, kar je hotel, saj je vedel, da bo le tako lahko spet obiskal svoje nove prijatelje.

Sarayna Delfina