petek, 10. junij 2016

POSLUŠANJE SOGOVORNIKA



Ljudje smo družabna bitja in se zelo radi pogovarjamo med seboj, ker želimo slišati kaj lepega o sebi...

In v večini primerov, na žalost, kaj grdega o drugih...
Po navadi se pri "debati o drugih" ljudje zelo razvnamemo...

Opravljanju ni konca ne kraja...

Dostikrat se resnični dogodek napihne še z dodatnimi lažmi, da se "grešnik" ja še bolj "očrni".

V naši notranjosti se zbriše tankočutnost empatije do drugih ljudi in dostikrat se zgodi, da več ne poslušamo pozorno svojega sogovornika, kar
posledično privede do mnogih nesporazumov, ki jih v današnjem svetu kar mrgoli.
Navedla bom samo en primer takega nepozornega poslušanja, ki me je že pred leti zelo presenetil. Bilo je za moj rojstni dan približno 20 let nazaj, ko pride prijatelj in mi reče:

"Želim ti, da bi dolgo živela in hitro umrla."

Za hip sem obstala od presenečenja in nato odgovorila:

"waaauuu! Hvala Ti! Dal si mi najlepše darilo, ki si mi ga sploh lahko!"

Obstal je kot vkopan od presenečenja.

"Pa sploh veš, kaj sem ti rekel?"

"Da bi še veliko let živela, a ko pride moja ura, da bi umrla v trenutku, brez bolečin."

"Lepo! Ti si edina, ki me je takoj razumela. Večina mi je to zamerila. Nekateri se z menoj nočejo več pogovarjati zaradi tega, drugi pa so zahtevali
pojasnilo. Prijetno si me presenetila."

To voščilo je (vsaj zame) popolnoma jasno.

Zakaj se pri večini ljudi nerazumevanje drugihdogaja?

Naša notranjost je razdvojena.

Mnenje drugih nam veliko pomeni, pa čeprav dostikrat čutimo, da ni ravno tako, kot smo slišali.

A ker se nočemo zameriti določeni osebi, smo tiho. Neka druga oseba, ki nam ni ravno "pri srcu", pa bo v nas sprožilec, ko bomo vso jezo in zamero "stresli na njega.

Slej ko prej se zgodi, da pridemo mi sami v podobno situacijo, da drugi zamerijo napako nam.

Potem je ogenj v strehi!!!

"Kaj sem naredil-a narobe?"

"Zakaj se dogaja to prav meni? Jaz sem pa res tako dober/dobra, da nočem drugim skriviti lasu. Za zahvalo pa tole! Kakšna nepravičnost!"

Ogorčenosti ni ne konca ne kraja.

A vest se vedno bolj oglaša...

In ko smo resnično iskreni do sebe, končno spoznamo svojo zmoto.

Takrat nam postane izrek "KAR SEJEŠ, TO ŽANJEŠ!" kristalno jasen.

Tu pa obstajata dve možnosti:
- lahko to dejstvo potlačimo v podzavest  z izgovorom, da "mi pa res nismo takšni"
- ali da se soočimo z resnico, jo priznamo, sprejmemo in si odpustimo.

Ko postane človek odgovoren do svojih dejanj, si mora priznati, da v vsakem od nas, v naši notranjosti obstajata tako svetloba kot tudi tema.

Tema obstaja za to, da nam v življenje pripelje ljudi, ki nam pokažejo zrcala, kje ga še "biksamo".

Ko to resnično prepoznamo in z ljubeznijo sprejmemo, se to preobrazi v svetlobo.

S tem je namen "teme" dosežen.

Od tega trenutka je odgovornost vsakega od nas, da postanemo pozorni na svoje misli, občutke, besede in dejanja.

S tem postajamo bolj pozorni na sogovornikove besede.
samo na tak način lahko odpadejo vse zamere, obsodbe, ki so nas do sedaj prizadele.

Ljubljene dušice

Resnično si želim, da bi resnično postali bolj pozorni in odgovorni do sebe in drugih, kajti le na tak način se lahko vzpostavi sožitje, mir in
Ljubezen med ljudmi.

Naj nam od sedaj postane to najpomembnejše in najlepše opravilo.

Blagoslov Ljubezni vsem!

Sarayna Delfina