ponedeljek, 28. marec 2016

NENAVADNA TROJKA



NENAVADNA TROJKA

UČENJE LETENJA


Iz manjšega mesteca je vodila vijugasta cesta med visokimi gorami do majhne dolinice, kjer je bilo le nekaj kmetij.

Na eni od njih so živeli trije nenavadni prijatelji: Grom, Strela in Blisk.

Se sprašujete, kdo da so?

Malce ugibajte

Ne bom vas dolgo mučila s tem, saj vem, da ste zelo radovedni.

Grom je bil krepak, a zelo prijazen mlad konjiček in Strela je bila njegova malo mlajša sestrica. Blisk pa ni bil konjiček, kot bi sprva kdo pomislil. Ne, Blisk je bil prijazen velik kuža, ki je strašno užival v družbi z živahnima konjičkoma.

Kmet se je veselo muzal. In jih opazoval. Razigrano so tekali po prostranem travniku in preskakovali nizke grmičke. Lovili in skrivali so se med drevesi ob robu gozdička, ki se je košatil na robu posestva.

Ko so nekega dne pritekli do roba gozdička, je na tleh ležal majhen, nebogljen ptiček, ki še ni mogel leteti. Žalostno je čivkal in gledal proti gnezdu, kjer je stala njegova obupana mama in ni vedela, kaj naj stori, da bi rešila svojega edinčka.

»Blisk, previdno primi ptička in skoči na moj hrbet,« je rekla Strela. Blisk je točno vedel, kaj mora storiti. Bal se je le, da mladička ne bi ranil s svojimi ostrimi zobmi. Prestrašeni mladiček se je ves tresel, ko se mu je Blisk približal. Na široko je odprl gobček, spodvil ustnici čez zobe, ga nežno prijel, nato pa skočil na Strelin hrbet.

Strela je poskočila v zrak prav do gnezda, kjer je Blisk izpustil od strahu otrplega mladička.

»Najlepša hvala, prijatelja!« je zagostolela presrečna mamica. »Kako naj se vama oddolžim, ker sta rešila mojega edinčka.«

»Nič nama ne dolguješ, ljuba ptička,« je rekla Strela. »Vidva le veselo prepevajta in vajina sreča bo za naju največje plačilo.«

Ko sta znova pristala na tleh, sta se zleknila na mehko travo ob Gromu in uživala na toplem soncu in bila sta presrečna.

»Strela, kdo te je naučil leteti?«je vprašal Grom. »Tudi jaz bi rad znal tako leteti in lebdeti v zraku tako kot ti.«

»Saj lahko letiš, če hočeš,« se je namuznila Strela.

»Kako to misliš?«

»Le poskusi, pa boš videl,« je lenobno zazehala Strela.

»Koliko časa pa si vadila?« se Grom ni dal odgnati.

»Veš kaj, saj sam veš, da ni vadila,«je namesto nje odgovoril Blisk. »Saj sam dobro veš, da smo vsi trije vedno skupaj. Poskusi, morda pa imata to v krvi.«

Grom je nejeverno zmajal z glavo in prhnil, a je vseeno poskusil.

In uspelo mu je!

»Čudovito!« je vzkliknil Grom. »Lahko bi se učili leteti! Sta za to?«

»Jaz nimam te sposobnosti,« je žalostno odvrnil Blisk.

»Saj res… na to pa sploh nisem pomislil,«Grom je žalostno gledal Bliska, ki je sedel na zadnje tačke.

»Stisni se k meni, Blisk,« je rekla Strela in se ulegla na bok. »malce te bom ogrela, saj se mi zdi, da se ti je dlaka naježila od mraza.«

»ne nori, saj mi je neznansko vroče, » ji je ugovarjal Blisk. A vseeno ga je nekaj vleklo, da se je stisnil k njej.

Objela ga je z nogami in ga stisnila k sebi. Nenadoma je začutil, da se z njim nekaj nenavadnega dogaja, a si tega ni znal razložiti.

»Tako, zdaj boš tudi ti lahko letal po zraku kakor midva,« ga je prijazno ogovorila Strela, ko ga je končno izpustila iz objema, da je negiben obležal na tleh. Počutil se je zelo čudno. Poskušal je vstati; zdelo se mu je, da ga noge nočejo ubogati. Končno pa mu je le uspelo.

»za začetek poskusimo preleteti posestvo od enega do drugega konca,« je predlagal Grom, saj  tudi sam še ni bilpovsem prepričan v svoje sposobnosti.

Zdirjali so od ograje in poskočili. Konjička sta vsa navdušena zarezgetala, Blisk pa je veselo zalajal.

»Danes so pa čisto ponoreli,« se je zasmejal kmet. »Če ne bi bili moji, bi mislil, da so pobegnili iz kakšnega cirkusa. Prav neverjetne vragolije počno! Le kaj jim je?«

»Poglej očka! Kako čudovito znajo leteti!« je vzkliknila Ajda, kmetova najmlajša hči, ki je imela neznansko rada vsete tri živalce.

»Bi si upala jezditi na takem konjičku?« jo je navdušeno vprašal Kaj in pogledal sestro z iskrečimi očmi. »Jaz bi si upal.«

»Jaz tudi,« je radostno prikimala deklica. »Popolnoma zaupam Gromu in Streli. Kadar sem z njima, dobro vem, da se mi ni treba ničesar bati.«

»Seveda, saj sta tako pametna,da z vama na hrbtu ne bi počela takih vratolomnih reči.« jima reče očka in prikimava z glavo da bi še bolj podkrepil svoje besede. Že je hotel še nekaj reči, ko je obstal in le začudeno gledal.

V tem trenutku so živali letele ravno nad njihovimi glavami, nato so preletele hišo in se na drugi strani  posestva mehko spustile na tla.

»Ne, kaj takega pa še nisem videl,« je zmajeval kmet z glavo. Otroka sta navdušeno vriskala, skakala v zrak, ploskala in se na ves glas smejala.

»Ne zmajuj z glavo,« je za kmetovim hrbtom nekdo spregovoril.

Sunkovito se je obrnil in na svoje veliko presenečenje zagledal kobilo, Strelino in Gromovo mamo. Prijazno in zaupljivo ga je gledala. Ko je videla njegov osupli obraz mu je pokimala. »Da, jaz sem te ogovorila. Ta dva konja imata čudežne sposobnosti, ki so lahko le tebi v prid. Namesto, da greš po cesti do mesta, le odletiš z enim od njiju. Le pomisli, koliko časa bi si s tem prihranil.«

»Prav imaš, ti moja Zlata Griva,« je zamišljeno prikimal kmet. »Neverjetno, kako nenavadne živali imamo na naši kmetiji!«

»Res je,« je pritrdila kobila, »a o tem nikomur ne pripoveduj.«

»Hm,« je zamišljeno odvrnil kmet, »Mislim, da ljudje še prehitro opazijo, kar ne želiš, ne da bi še komu kaj povedal.«

Čez nekaj mesecev se je v dolino priselil bogat trgovec ki se je ukvarjal le z dragocenostmi. Povsod je vtaknil svoj nos, da bi našel kaj primernega, kar bi mu utegnilo prinesti dosti denarja… in ko je kaj našel, je to tudi dobil; če ne z lepa, pa z grda.

Ljudje so se ga bali. Zaslutili so, da možakar nima čistih rok. Posvarili so kmeta, naj pazi na svoje čudovite živali.

»Kmalu bo prišel k nam in bo hotel imeti te tri čudovite živali,« je tarnal, ko je nekega dne pospravljal hlev. »Res ne vem, kaj naj storim. Če mu jih ne bom hotel prodati, me bo v to prav gotovo hotel prisiliti.«

»Prodaj mu jih,« je mirno odvrnila Zlata Griva.

»Kaj praviš?«

»Pravim ti, da mu jih prodaj,« je mirno odvrnila kobila. »A ne za nizko ceno. Za vsako žival zahtevaj najmanj milijon.«

»Kaj? Milijon? JE OSUPLO ZAZIJAL KMET. »Toliko denarja še svoj živ dan nisem videl na kupu!!«

»Da,« je potrdil ostrooki, krepak konj, ki je stal ob Zlati grivi. »Lahko si prepričan, da ti bo plačal. Menil bo, da bo z njimi iztržil veliko več, kot bo dal tebi. Ni pošten človek, a Grom, Strela in Blisk pa so tako pametni, da ga bodo ugnali v kozji rog in še prosil te bo, če jih hočeš vzeti nazaj.«

Ni minil niti teden dni, ko se je trgovec res prikazal na dvorišču…


PRI NOVEM GOSPODARJU


»Dober dan, gospodar,« je s priliznjeno prijaznostjo pozdravil trgovec. »Videl sem vaša dva konjička in tistega čudovitega psa, pa sem prišel vprašat, če bi mi jih hoteli prodati.

»O, to pa že ne!« je zmajal z glavo kmet. »Preveč so mi v pomoč in zelo so mi pri srcu, da bi jih dal od sebe.«

»Poslušajte no,« je šez bolj navidezno prijaznostjo dejal trgovec, saj se mu je v očeh zablisnila iskra nepotrpežljivosti. »Rad imam živali in ti trijeso mi še posebno všeč. Le odločite se. Dobro bi vam jih plačal.«

»Koliko  pa je to »dobro«po vašem mnenju?« Kmet se je zazrl v trgovčeve oči in se postavil predenj z rokami uprtimi v bok. Ko je videl, da ga jezmedel, je hitro nadaljeval: »Če že hočete; dam jih le pod pogojem, če mi plačate  milijon za žival. O manjši ceni se sploh ne pogovarjam z vami.«

»Milijon za žival?!!« je zatulil trgovec, ves rdeč od besa. »Toliko pa tudi niso vredne.«

»Prav! Če niso toliko vredne, potem pa pojdite tja, od koder ste prišli,« je ostro odvrnil kmet. »Jaz od svoje odločitve ne odstopim. In ne poskušajte me izsiljevati, saj se bo v nasprotnem primeru cena zvišala na milijon in pol za žival.«

»Počakajte no,« se je na videz pomiril trgovec, ko je videl, da namerava kmet oditi. »Prav! Seziva si v roke. Kupil bom vse tri živali. Premislil sem in ugotovil, da cena res ni pretirana. Kdaj jih lahko odpeljem?«

»Ko boste prinesli denar!«

»Prav. Še danes se vrnem.« Pokimal je kmetu in odšel.

»Očka, zakaj si jih prodal temu zlobnežu,« sta vsa obupana  rekla Ajda in Kaj.

»Saj bodo kmalu zopet doma,« ju je tolažil očka. »Nikar ne bodita žalostna.«

Vse tri živali so vedele, da bodo odslej služile zlobnemu bogatunu. Ni jim bilo prijetno pri srcu ker so vedele, da se jim tam ne bo tako lepo godilo kot tukaj. A sklenile so, da bodo, kolikor je le mogoče hitro razkrinkale njegove umazane posle in se potem vrnile nazaj domov.

Še isto popoldne se je trgovec res vrnil. Z njim je bil še en moški, ki naj bi vodil drugega konja.

Medtem ko je trgovec  plačeval kmetu zahtevani denar, sta otroka objemala zdaj eno, zdaj drugo in tretjo žival,  po licih pa so jima tekle solze. Očetove besede ju niso mogle potolažiti.

Živali so nerade stopile k novemu gospodarju. Konjička sta tiho zahrzala v pozdrav, Blisk pa je kratko zalajal.

»Če boste lepo ravnali z njimi, vam bodo živali zelo hvaležne in ubogljive,« mu je še naročil kmet.

»Hvala za nasvet,« je odgovoril trgovec. »Zdaj je pa res že čas, da  odidemo.« Prijel je Strelo za uzdo, njegov spremljevalec pa je vodil Groma. Konjička sta jima vdano sledila, blisk pa je  na videz mirno hodil ob novem gospodarju, čeprav mu ni bil niti najmanj všeč.

Ko so prispeli do njegovega posestva, se je trgovec zahvalil moškemu, ki mu je pomagal.
Nato je sam odpeljal živali v hlev in jim rekel:  »Zdaj si malo odpočijte. Čez dve uri pridem po vas.«

»Čez dve uri?« so bile presenečene živali. »Saj bo takrat že noč!« Ko je trgovec zaprl vrata, so se tiho pogovarjali.

»Pravijo, da je eden najuspešnejših tatov, a mu tega policija ne more dokazati,« je zašepetal Grom. »Verjetno je vohljal okoli kmetije, da bi kaj našel, pa nas je videl, da lahko po mili volji letamo po zraku.«

»In zato nas je hotel imeti, da bi mu pomagali pri njegovih umazanih podvigih,« je menil Blisk.

»Prav imaš,« je prikimala Strela. »Ne moremo se mu upreti. A nekaj si bomo že izmislili, da mu zagrenimo življenje.»

Čez dve uri je trgovec res prišel ponje. »Alo, gremo, lenobe. Pri meni boste morali trdo delati, če si boste hoteli zaslužiti hrano. Zelo veliko dela nas čaka.«

Živali je imelo, da bi se uprle, a vedele so, da to ne bi imelo nobenega smisla. Zdaj so odvisne od tega suroveža in prav lahko bi se jim primerilo, da jim sploh ne bi dal hrane.

Osedlal je oba konja: Gromu je nadel tovorno, Streli pa jahalno sedlo. Nato jima je navezal cunje na noge, da ne bi povzročala hrupa. Zajahal je strelo, nato pa pogledal Bliska: »Ti, ščene pa skoči na sedlo drugega konja.«

Konja sta presenečeno obstala, Blisk pa je bil neznansko togoten, ker je ta zlobnež tako grdo ravnal z njimi. Najraje bi ga ugriznil v nogo, a se je še zadnji hip premislil, saj je vedel, da jim to ne bi koristilo. Skočil je Gromu na hrbet, se udobno namestil in se čvrsto oprijel njegovega vratu.

Krenili so čez dvorišče na temno in opustelo cesto. Na križišču so zavili proti sosednji dolini, do katere je vodila pot čez strm prelaz. Konja sta bila  že malce utrujena, ko so se po dobri uriin pol vzpenjanja in spuščanja končno le ustavili.

Trgovec je skočil na tla. »Ti Strela, počakaj tukaj, ti, Grom, pa skoči na balkon in ti Blisk, tudi,« jim je ukazal in zlezel Gromu na hrbet in živali sta poskočili.

Ko so bili že na balkonu, se je trgovec odpravil v hišo in potegnil Bliska za seboj. Čisto tiho sta se odtihotapila v sosednjo sobo.

Trgovec je odprl neko omaro in Blisk je zagledal nekaj svetlečih se predmetov. Kaj pa je bilo to, pa nikakor ni mogel ugotoviti.


ODLIČNO SKRIVALIŠČE



Trgovec je previdno prijel prvi predmet in ga zavil v cunjo. Razprl je manjšo platneno vrečo in zavitek položil vanjo. Tako je storil še trikrat in vreča je bila polna. Skrbno jo je zavezal, nato pa rekel blisku: »Nesi to na balkon in se takoj vrni.«

Blisk ga je ubogal. Stekel je na balkon in šepnil Gromu: »Grozljivo natančen tat je!« Nato se je obrnil in stekel nazaj skozi odprta vrata.

Ko se je vrnil k omari je možakar prišel iz sosednje sobe s polno vrečo. »Na, še to odnesi k prvi,« mu je tiho šepnil. »Lahko ostaneš pri Gromu, jaz takoj pridem za teboj.«

Blisk je odšel, možakar pa je spet nekam izginil.

»To je prav grozno! Tega dolgo ne bom mogel početi.« je ves pretresen šepnil Blisk.

»Le kam bo spravil te stvari. Po mojem mora imeti dobro skrivališče. Policija bo to prav gotovo iskala,« je šepetaje razmišljal Grom.

Utihnila sta, ko sta za seboj zaslišala korake. Vedela sta, da je to njun novi gospodar. Pobral je obe vreči, ju trdno zvezal in obesil konju na sedlo.

»Vidva zdaj poletita domov in me počakajta pred hlevom. Sta me razumela?« jima je tiho ukazal.

Nato se je sklonil čez ograjo in poklical Strelo. Ko je bila na balkonu, je s tal pobral nekakšno škatlo, potem pa skočil v sedlo. »Zdaj pa poleti proti domu.«

Ko so stali na njegovem dvorišču, jim je pokazal veliko podstrešno okno na hiši, v kateri je stanoval. »Strela, ponesi me do tistega okna, za njo skoči ti, Blisk, in mi prinesi najprej eno, potem še drugo vrečo. Potem greste lahko v hlev spat. Za nocoj vas ne potrebujem več.«

Ko je strela dosegla strešno okno, je trgovec skočil v sobo, kmalu za njim pa je priletel Blisk s prvo vrečo  in nato še z drugo. S svojim ostrim pogledom je na hitro ošvrknil po prostoru in kar zazijal od presenečenja.

»Zdaj lahko greš,« mu je glasno ukazal gospodar.

Blisk se je obrnil in skočil skozi okno. Poletel je naravnost proti vhodnim vratom v hišo, ki so bila ravno toliko odprta, da je lahko smuknil skoznje.

Napotil se je skozi vežo proti stopnicam, ki so vodile na podstrešje. Ni hodil po tleh, da ne bi povzročal hrupa. Poletel je do vrha stopnic in prisluhnil. Na drugi strani stene je bilo slišati le malo hrupa, a za Bliska je bilo to dovolj. Tik ob tleh je videl majhno odprtinico, vrat pa ni bilo.

Nato je zaslišal korake, ki so se bližali steni. Naglo se je obrnil in poletel protiizhodu. Ravno, ko je zletel na prosto je zaslišal korake, ki so prihajali po stopnicah navzdol.

Blisk je takoj poletel v hlev.

»Kje pa si bil toliko časa?« sta ga vprašala zaskrbljena konjička.

»Uh, ko bi vidva vedela!« je tiho vzkliknil Blisk. »kako čudovito skrivališče ima naš novi gospodar! Tega policija prav gotovo ne more najti, pa če še tako išče.«

»Kako to veš?« je radovedno vprašala Strela.

»Počakaj malo, da pridem k sebi od presenečenja. Vse vama povem. Tako sem zmeden, da ne vem, ali sanjam, ali je to res«

Konjička nista silila vanj, saj sta vedela, da je Blisk močno pretresen. V hlevu je vladala tišina. Čez kakšnih pet minut je Blisk začel:

»Zdaj me dobro poslušajta. V tisti podstrešni sobici je še eno manjše strešno okno in skozenj je svetila luna in lahko sem videl vse, kar je v njej. Pozlačene vaze, vrči, pa cel kup ročno brušenega in pozlačenega kristala, srebrne posode, malih filigranskih predmetov, pa šatulje za nakit iz usnja, žameta, svile. Gotovo niso bile prazne.«

Konjička sta kar ostrmela od presenečenja.
»Kaj pa so to filigranski izdelki?«

»Se spomnita obeska, ki ga je  imela naša dobra kmetica? To so izdelki, izdelani iz finih tankih zlatih ali srebrnih nitk.«

»Saj to je strašno!«Koliko so morali ti ljudje varčevati, da so si to lahko kupili take dragocenosti. . Potem ti pa v eni noči vse izgine. To , to je res grozno!« se je zgrozil Grom.

»In to še ni vse!« je nadaljeval Blisk. »Zanimalo me je,  kako bo prišel iz te sobe; če je prišel skozi okno, skozenj prav gotovo ne bo šel, čeprav je tam ob zidu slonela lestev. Poletel sem skozi odprta vhodna vrata naravnost do podstrešja in videl, da na tej strani sploh ni vrat. Policija resnično ne more najti tega skrivališča.«

Zdaj sta bila konjička še bolj osupla. Šele zdaj sta razumela Bliska, ker jim ni mogel takoj povedati kar je odkril.

Vsem trem so se po glavi podile misli, ki so se med seboj prehitevale. Premišljevali so, kaj lahko oni pri vsem tem storijo. Nihče ni spregovoril niti besedice več in šele proti jutru so zaspali.

Ko je zjutraj zapel petelin, so se vsi trije pre budili. Ni se jim še ljubilo vstati, zato so obležali na svojih mestih in se tiho pogovarjali.

»Tega dolgo ne bom mogel prenašati,« je rekel Grom.

»Jaz tudi ne,« sta hkrati odvrnila Strela in Blisk.

»Zdaj vemo, da se ukvarja z nečednimi posli… Le kako bi ga lahko razkrinkali?« so se spraševali.

»Upajmo, da ga bodo kmalu odkrili,«
 Je zavzdihnila Strela.

»Mislim, da razen trgovca samo mi vemo za to skrivališče in brez naše pomoči mu ne bodo mogli do živega.«


STREL SREDI NOČI


Dan je bil vroč in trgovčev hlapec jih je spustil na travnik kjer so se pasle krave, na njem pa se je košatilo veliko drevo, ki je dajalo hladno senčico. Vsi trije so se najprej zleknili pod njim.

»Pojdimo se igrat,« je predlagal Grom.
»jaz ne mislim cel dan čemeti tukaj.«

Tekali so po poti ob travniku, preskakovali eden prek drugega in včasih preleteli polje, na katerem je raslo žito.

Nekega dne so na peščenem dvorišču zagledali trgovca in njegovo ženo, kako sta jih sovražno gledala. Spogledali so se in zdirjali mimo njiju, da ju je pokril val prahu.

»Ti trije so čisto nori! Je zakričal gospodar, in gga je napadel kašelj. Besno je gledal za njimi in jim žugal. Premišljeval je, kako naj jih kaznuje, a mu ni nič pametnega prišlo na misel. Zato mu je žena predlagala, naj jih odpelje nazaj k kmetu in zahteva nazaj svoj denar.

Že zelo zgodaj so se odprla vrata. Živali so skočile pokonci. Na pragu je stal trgovec, da jih odpelje k prejšnjemu lastniku.

»O, ne,« je ostro odvrnil kmet, ko mu je trgovec predlagal, naj vzame živali nazaj in mu vrne denar. »Denarja ne dam, in kar lepo odpelji živali nazaj.«

Trgovec ga je besno pogledal, se obrnil,prijel konja za povodca in odšel nazaj proti domu. Vedel je, da kmet ne bo popustil, on pa bi se rad znebil teh treh živali.

»Še to noč poskusim,« si je rekel. »Občutek imam, da so živali preveč bistre in očitno dobro vedo, kaj počenjam. Utegnejo mi še celo bolj škoditi kot pa koristiti.«

In res je poskusil… a čakalo ga je neprijetno presenečenje.

Tokrat je bil balkon tako nizko, da je kar s konjevega hrbta stopil nanj. Odtihotapil se je v sobo, misleč, da v njej ni nikogar. A se je zmotil.

Ko se je počasi plazil proti polici, kjer naj bi našel iskano, je nehote zadel ob kavč, kjer je nekdo spal. Še v istem trenutku je prostor preplavila močna svetloba.

»Vedel sem, da boš prišel,« je porogljivo rekel mož, dvignil odejo in skočil pokonci. »Pa sem te le dočakal, hahahaha.«

»Še zadnjič te vprašam! Daš tisto pozlačeno vazo iz kobalta ali ne?!«

Živali so prepoznale glas svojega novega gospodarja. Preplašeno so pogledale proti oddaljenemu razsvetljenemu oknu. Zgrozile so se, ko so zagledale pištolo v trgovčevih rokah.

»Če mu je ne bo dal, ga bo še ubil,« se je zgrozil Blisk.

»Nič hudega mu ne more storiti, ker je poštenjak, ga mi lahko zaščitimo, saj imamo v sebi Božje moči. Mar sta pozabila?« ju je mirila Strela.

»Saj res!« sta si oddahnila Grom in Blisk

Strela je pogledala napadenega in iz oči ji je šinila svetloba, ki je nato ovila žrtev.

»Le streljaj, če si tako nor,« je rekel oni. »s tem boš spravil vso hišo pokonci, vaze pa vseeno ne boš dobil, ker smo jo spravili na varnem kraju. In če jo iščeš ves teden, je ne boš dobil.«

Trgovec je pozelenel od jeze. Dvignil je pištolo in sprožil. Moški se je še pravočasno umaknil in krogla je obtičala v zidu. Še enkrat je sprožil. Moški se ni imel več časa umakniti, a krogla se ga še dotaknila ni, ampak je zaokrožila okrog njega in se vrnila nazaj v pištolo.

»Vidiš, nič mi ne moreš, goljuf!« je zarjul napadeni. »Takoj se poberi, ali pa pokličem policijo!«Trgovec je uvidel, da možakar misli resno. Sunkovito se je obrnil in stekel k balkonskim vratom. »Zapomni si: še se bova videla!« je zasikal nazaj in se zavihtel na enega od konj, ki sta stala pod balkonom.

Ko so spet stali na domačem dvorišču, je Strela veselo zahrzala, kot bi hotela reči: »Pa smo spet doma.«

»kar hrzaj, ti trapasta kobila,« je besnel trgovec. »Namesto da bi mi bili v pomoč, mi delate samo škodo. Jutri vas odpeljem nazaj h kmetu in mu rade volje pustim tisti denar, samo da vas vzame nazaj.

»Pa nas ne bo,« je pomislila Strela in zastrigla z ušesi, kot bi se strinjala s trgovcem, potem pa je na ves glas na dolgo zarezgetala, da se jo je slišalo po vsej dolini.

Nato jih je trgovec ves besen odpeljal v hlev.

»Zakaj pa si tako divje zarezgetala?« jo je vprašal Grom. »Čisto si ga spravila ob pamet.«

»Vem,« je mirno odvrnila Strela. »Upam le, da sta me mama in oče slišala in prestregla moje sporočilo. Nagovoriti morata kmeta, da nas ne sme vzeti nazaj, denarja pa naj tudi ne vzame. To je denar tatu in ne denar poštenjaka.«

»In zdaj nam preostane le še to, da ga jutri predamo v policijske roke,« jo je dopolnil Grom.

»To sploh ne bo težko,« je menila Strela. »Jutri namerava okrasti nekega zlatarja in draguljarja.«

»da, in kar nekajkrat se bomo morali vrniti sem z nakradenim blagom,« je pritrdil Grom.

»hahaha, mala šala bo spraviti policijo sem in na kraj ropa. To bo najbolj sijajna zabava, ki sem jo kdajkoli doživel,« je Blisk veselo pomahal z repom.

»Ne bo tako zelo enostavno kot se zdi na prvi pogled,« je menila Strela. »Biti moramo zelo previdni.«

Naslednje jutro je trgovec že zgodaj prišel ponje.

»Pridite, živalce moje,« jih je s hlinjeno prijaznostjo nagovoril. »gremo obiskat kmeta, saj imam občutek da vam je zelo dolgčas po njem, njegovi ženi in otrokoma.«

Vsi trije so ubogljivo stopili iz hleva. Ko so stali na dvorišču, je trgovčeva žena nekaj zaklicala in mož se je obrnil k njij in ji pokimal.

Ko so prišli h kmetu, sta se jih otroka zelo razveselila. Objemala sta jih, jih božala in se tiho pogovarjala z njimi.

Medtem je trgovec stopil h kmetu.

»Lepo vas prosim, vzemite te ljubke živalce nazaj. Premajhne so še, da bi mi bile v pomoč. Pa tudi pravih pogojev nimam, kjer bi lahko bivale.

»Že včeraj sem vam rekel, da jih ne bom vzel nazaj. Kar lepo jih odpeljite!« je odločno odvrnil kmet.

»poslušajte no, saj nočem denarja nazaj, kot sem vam včeraj rekel. Še 4 milijone vam dam, samo da jih vzamete nazaj. Pri vas se jim bo veliko bolje godilo kot pri meni. Mar se vam živali nič ne smilijo?«

»pha, smilijo že, smilijo…! ni mi vseeno kaj se z njimi dogaja, a če ste jih že vzeli k sebi, bi morali tudi poskrbeti za njihovo streho nad glavo. Kar odpeljite jih… in denarja tudi ne vzamem, pa tudi če bi mi dalicelo milijardo. Denarja tatov ne maram.« je rekel kmet, se obrnil in odšel.

Trgovec je bil sprva osupel, potem pa je cepetal od jeze, ko je gledal za odhajajočim kmetom. Poklical je živali k sebi in ubogljivo so mu sledile.


IZ PASTI V PAST

»Ti šment! Očitno je od vročine zagorela lopa!« Je besno zaklical trgovec, ko so se bližali posestvu in videli, kako  se peščica ljudi trudi z gašenjem.

Še dobro, da nas ni bilo tu, ker bi obtožili nas,« je tiho rekel Grom.

»Prav imaš. Poglejta, kako se trudijo, da bi pogasili požar,« je pritrdil Blisk.

Končno je bil ogenj pogašen in ljudje so krenili proti hiši.
»Tod mimo bodo šli,« je menil Blisk. »Naredimo se, da spimo.«

»Le še danes zvečer jih odpeljem s seboj,« je rekel trgovec ženi, ki je hodila ob njem. »Potem jih sredi noči odpeljem nazaj h kmetu in jih pustim tam.«

»Saj lahko gredo same. Saj znajo leteti,« je s sovražnim glasom odvrnila žena. »Ampak… kako boš pa potem spravil tiste reči iz podstrešja?«

»To je moja skrb, ne Tvoja,« jo je ostro zavrnil in s pogledom ošvrknil speče živali. »Kar tu naj ostanejo. Lopa tako ali tako ni več primerna zanje.«

Blisk jim je sledil z enim očesom. Ko je videl, da sta gospodarja izginila v hišo, je tiho poklical prijatelja. Pogovarjali so se o večeru, ki jih čaka in do potankosti preštudirali Gromov načrt.

»Mislim, da bo tako najbolje,« je menila Strela. To si si dobro izmislil, Grom.«

»Kar tu ostanimo in si dobro odpočijmo. Noč bo naporna in ne smemo si privoščiti napake,« je menil Blisk in konja sta se strinjala.

»No, danes mi boste čisto zares zadnjič pomagali,« jim je rekel trgovec, ko je v trdi temi prišel ponje in takoj so krenili na pot proti najbližjemu mestu, kjer je delal in živel zlatar in draguljar, h kateremu je bil namenjen. Med potjo jim je rekel:
»Ko bomo končali, se boste lahko vrnili nazaj h kmetu, od katerega sem vas odkupil.«

Kmalu so prispeli na cilj.

Hiša, v katero je nameraval vdreti, ni imela balkona. Imela je sicer verando, a streha, ki jo je pokrivala, je bila poševna. Zato je bilo delo veliko težje, kot si je trgovec sprva predstavljal. Strela ga je morala odnesti do odprtega okna, da je sploh lahko prišel v hišo.

»Blisk, prileti gor na streho verande, pa čim tiše,« je čez čas tat tiho šepnil kužku, ki je takoj skočil na streho in že čez nekaj trenutkov se je možakar pojavil na oknu z dvema vrečama in mu jih podal, rekoč: »Ti dve vreči nesi h Gromu na sedlo in se takoj vrni.«

Ko je bil Grom že dovolj otovorjen, ga je poslal domov, hkrati pa tudi Bliska in mu dal sporočilo za ženo.

Ko sta prišla do trgovčevega dvorišča, je Blisk stekel v hišo in izročil ženi sporočilo.

»Pojdi h Gromu in mu reci, naj kar skoči do podstrešnega okna, kjer ga bom raztovorila. Tam bom počakala tudi strelo in ko se ponovno vrne Grom, ga bo raztovoril moj mož sam. Si me razumel?« Blisk je kratko zalajal in stekel na dvorišče.

»Nič dobrega ne kaže. Ne vem, če se nam bo načrt posrečil,« je potožil Blisku in mu predal ženino sporočilo.

Grom je skočil do okna, kjer ga je žena hitro osvobodila tovora, on pa se je hitro obrnil in poletel nazaj proti mestu, se mimogrede spustil na tla pred policijsko postajo in s smrčkom potrkal na vrata.

Policist je bil neznansko presenečen, ko je pred vrati zagledal konja in ne človeka.

»Oprostite, ker vas motim ob tako pozni uri,« je vljudno spregovoril Grom s čisto človeškim glasom, da je policist stopil dva koraka nazaj od šoka.

Nato je Grom nadaljeval:

»Če bi radi ujeli tatu, ki krade ljudem dragocenosti, se, prosim, povzpnite na moj hrbet.«

Policist je kar zijal od presenečenja. Poklical je še svoje tovariše in jim povedal kar mu je predlagal ta konj.

 »Zakaj pa ne!« je navdušeno rekel eden od njih, pobožal Groma po dolgi grivi in se povzpel na njegov hrbet. »No, pa pojdiva, ljubi konjiček!«

Grom se je obrnil in poletel proti draguljarjevi hiši. Med potjo je policistu predlagal, da se skrije in opazuje dogajanje. »Čez čas vas bo prišla iskat moja sestra Strela, ki vas bo odnesla do hiše, kjer ima tat skrito ukradeno blago.«

Policist je bil navdušen. Ves čas je bil povezan s svojimi sodelavci in jim poročal o vsem, kar se je dogajalo. Dobro se je skril za širokim deblom nekega drevesa, da ga tat ne bi opazil v siju lune.

Medtem je Blisk prinesel skozi okno še dve vreči in jih postavil k ostalim štirim, ki so že viseli s Strelinega sedla. »Gospodar pravi, da lahko greš in nas počakaš na dvorišču.«

Nato je Blisk spet skočil nazaj skozi okno. Kmalu se je vrnil z dvema vrečama in jih spustil Gromu v sedlo. »Pokopitljaj zdaj, da bo Strela slišala in še pravočasno odnesla policista do skrivališča.«

Strela je bila po danem znaku kar hitro pri njih. Policist je skočil v sedlo in takoj sta poletela.

»Trgovec z dragocenostmi!« je presenečeno vzkliknil policist, ko je videl, kam leti Strela.

»Psssssst!« ga je posvarila. »Lahko bi vas slišala njegova žena in vse bi splavalo po vodi.«

In že sta bila pri podstrešnem oknu.

Strela je najprej previdno pokukala skozenj. Zagledala je žensko, ki je v tem trenutku stopila iz sobe na razsvetljeno stopnišče. Ko so se vrata znova zaprla, je Strela šepnila: »Zdaj pa tiho skočite v sobo.«
Policist je ubogal.

Za nekaj trenutkov je prižgal žepno svetilko in kar sapo mu je vzelo od presenečenja.  Takoj je poklical sodelavce.

»Odkrili smo tatu izginulih dragocenosti !« je radostno zašepetal, nato pa resno dodal: »Takoj morate priti k trgovcu z dragocenostmi. Sam s tem tipom ne bom mogel opraviti, ker ima orožje.«

»Kje pa ima skrivališče, da ga nikoli nismo mogli najti?«

»Na podstrešju. Očitno iz stopnišča ni mogoče priti sem noter,, a kot zdaj vidim, lahko od tu prideš na stopnišče.«

»Kako dobra zvijača! Neverjetno! Prav. Kmalu bomo pri tebi.
Policist je ugasnil svetilko, saj ni želel, da bi trgovec opazil, da je nekdo na podstrešju. Postavil se je tako, da je lahko od daleč videl skozi okno, njega pa ni bilo mogoče videti.

Kmalu je zagledal letečega konja z jezdecem na hrbtu, ki sta se bližala hiši. Kmalu je zaslišal tudi policijski avto.
Že čez nekaj trenutkov je trgovec skočil v sobo. Nato se je sklonil in za seboj potegnil dve veliki vreči.

»Vi trije zdaj lahko greste,« je glasno spregovoril trgovec in se nagnil skozi okno. »Kar pojdite k svojemu kmetu. Jaz vas ne potrebujem več. Zdaj imam vse, kar sem hotel imeti. Hahahahahaha.«
Obrnil se je od okna k vratom, da bi prižgal luč.

Ko je pritisnil na stikalo, je prostor zalila medla svetloba…

Moža sta si stala iz oči v oči.

Trgovec je bil osupel.

»Ste presenečeni, kaj?«je mirno vprašal policist. .

»Ka – ka – kako – ste – pa vi prišli sem notri?« je končno zajecljal trgovec.

»Tako, kot vi,« mu je mirno odgovoril policist. »Skozi podstrešno okno. Zakaj pa puščate lestev prislonjeno k zidu.«

»Presnete pošasti! Tiste tri živali so vam pokazale pot!« je zarohnel trgovec. »Jim bom že pokazal!«

»Kar nekaj časa bo minilo, preden jim boste vi lahko kar koli pokazali. Aretirani ste!« Hotel ga je zgrabiti za roke, toda trgovec se je urno odmaknil in izvlekel pištolo.

»Hahahaha, kar natakni mi lisice, če moreš, kifeljc,« se je zlobno zarežal. »Zate pa je bolje, da se ne ganeš. Jaz grem lepo po stopnicah v svojo sobo. Ti pa pridi ven, če hočeš, skozi podstrešno okno, ampak šele, ko bom jaz že zunaj, hahahaha.«

»Le pojdite po stopnicah, a zanima me, do kod boste prišli,« se mu je policist mirno zarežal nazaj.

A trgovec ga ni več poslušal. Stopil je k vratom in pritisnil na gumb tik nad tlemi. Vrata so se odprla in trgovec je hotel  zadenjsko oditi skoznje. Pištolo je imel ves čas uperjeno v policista. Iztegnil je roko, da bi ugasnil luč in zaprl vrata.

Tisti hip ga je zgrabilo dvoje močnih rok. Pištola mu je od strahu padla iz rok.

»Presneto! Še dva policaja!« je zatulil, ko se je ozrl okoli sebe. Hotel se jima je izviti iz primeža in pobegniti, a bilo je že prepozno. Na rokah je začutil lisice. Eden od policistov je pobral pištolo, Nato pa so se po stopnicah odpravili proti izhodu.

»Sem ti rekla, da ne vpletaj tistih trapastih živali v svoje posle!« je zavpila žena, ki jih je čakala na dnu stopnišča in gledala, kako policista vodita njenega uklenjenega moža. Tedaj je eden od njih stopil k njej:

»Vemo, da ste bila tudi vi vpletena v te nečedne posle, zato greste tudi vi z nami!«

In še preden je kar koli lahko spregovorila je že šla za svojim možem z lisicami na rokah v policijski avto, ki jih je že čakal na dvorišču.

Nato sta se policista vrnila na podstrešje, kjer ju je sodelavec še čakal. Takoj so se lotili dela in pregledali in popisali vse ukradene predmete.

Ko so končali s tem delom, so si natančno ogledali delovanje vrat. Eden od njih je pritisnil na gumb in vrata so se odprla.

Gumb, ki je sprožil mehanizem za odpiranje ali zapiranje vrat, je bil v obliki vijaka. Policist ga je odvil in nato so odšli iz sobe in poizkusili, če se gumb prilega tudi odprtini na zunanji strani. Ko je bil gumb v njej, je policist spet pritisnil nanj, so se vrata počasi čisto tiho zaprla.

»Deluje!« je veselo vzkliknil in odvil gumb. »po mojem mora on imeti še en gumb, da je lahko z zunanje strani zaprl vrata.«


SPET NA KMETIJI


In kaj so ves ta čas počeli naši  štirinožni prijateljčki?

Ležali so pod košatim drevesom in opazovali, kako so ta dva nepridiprava uklenjena spravili vavto.

»Počakali bomo, da ju odpeljejo,potem pa se res lahko vrnemo nazaj na naš ljubi, stari dobri dom,« je veselo zalajal Blisk.

»Ja, in vsi bodo srečni in veseli,da smo spet doma,« je veselo rekla Strela.

»In spet se bomo lahko po mili volji igrali z Ajdo in Kajem,« je menil Grom. »in pomagali bomo našemu ljubemu gospodarju, da mu bo kmetija dobro uspevala, saj bo potem tudi za nas bolje.«

Kar nekaj časa je minilo, preden so se policisti spet pojavili na pragu hiše.
Vrata avta so se zaprla, zahrumel je motor in odpeljali so se .

»Končno!« je zavzdihnil Grom. »Zdaj pa čisto zares lahko gremo!«

Veselo so poskočili v zrak in kmalu zagledali domače dvorišče.

Konjička bi od radosti najraje glasno zarezgetala in Blisk od veselja zalajal, a so se še pravi čas premislili.

Pristali so tik pred hlevom, kjer sta spala konjičkova mama in oče. Grom je previdno odrinil zapah in tiho odprl in spet zaprl vrata.
Strela je tiho stopila k mami in se je rahlo dotaknila s smrčkom. Ko je mama začutila dotik, je dvignila glavo.
»Strela! Si to ti? Kje pa sta Grom in Blisk?«

»Tukaj sva, samo ne vidiš naju, ker je temno,«
Tedaj se je predramil tudi oče in vprašal:

»Kaj pa se vam je zgodilo, da ste prišli sredi noči?

»Tatinskega trgovca smo spravili policiji v roke in zdaj smo spet doma. Kako čudovito!«

»Razmišljam, da bi bilo dobro spet zapahniti vrata,« je hudomušno menila Strela. »Nihče ne bi vedel, da smo tu, dokler kdo ne bi odprl vrat!«

»Prav rad bi videl njihove presenečene obraze!« Je rekel Blisk. Odhitel je na dvorišče, zaprl vrata in potisnil zapah na svoje mesto, nato pa skozi okno skočil nazaj v hlev.

»Čudovit si, Blisk!« Vsi so bili presrečni.

Kmalu so vsi trdno zaspali. Zjutraj jih ni zbudil ne petelin, ne sončni žarki, ki so pokukali skozi okno. Nihče ni slišal korakov, ki so se bližali vratom.

»Hej! Kaj pa je to?!« je ves presenečen vzkliknil kmet, ko je odprl vrata hleva. »Ajda! Kaj! Hitro pridita sem! Presenečenje imam za vaju!«

Otroka sta vsa vznemirjena pritekla k očetu. Najprej nista nič videla, saj je bilo na dvorišču zelo svetlo, v hlevu pa temno. Ko pa so se njune oči privadile medli svetlobi, sta veselo vzkliknila:

»Strela! Grom! Blisk! Kako čudovito, da ste spet doma! Najprej vas bova očedila, saj vas je tisti falot čisto zanemaril!«

Kmalu se je vsem trem bleščeče svetila dlaka, otrokoma pa so radostno žarele očke in na ličkih jima je igral presrečen nasmeh.

Nenadoma se je na dvorišču ustavil policijski avto.

»Dober dan!« je pozdravil policist, ki je stopil iz avta. »Bi mi lahko pokazali tiste tri živali,, ki so nam pomagale ujeti trgovca z dragocenostmi?«

»Seveda! Z veseljem!« je ponosno prikimal kmet. Tamle pred hlevom so. Otroka, pripeljite vse tri živali sem!«

Policist jim je stopil naproti.

»Vi trije ste nam torej pomagali ujeti tatu!« jih je prijazno ogovoril.

»Gospodar, res čudovite živali imate. Svetujem vam, da jih nikoli več ne prodate.«

Iz etuija, ki mu je visel prek ramen, je vzel fotografski aparat »Prav je, da svet izve zanje.«

Že naslednjega dne je bila v časopisu objavljena vest, da so policisti prijeli človeka, ki je po bližnji in daljni okolici kradel dragocenosti in jih po vratolomnih cenah prodajal naprej.

»Poglej, očka!« sta vzkliknila oba otroka hkrati. »Tu je fotografija Strele, Groma in Bliska!«

»Nisem si mislil, da imam tako pametne in zvite živali,! Je priznal kmet. »Šele zdaj vem, da so vredne veliko več, kot sem zahteval zanje. Res… Neprecenljive vrednosti so, že samo zato, ker obstajajo.«

»Očka,« je odločno začel Kaj. »Bova z Ajdo poslej lahko skrbela zanje?«

»Seveda, ljuba moja otroka,« je prikimal kmet. »Odslej so vajini. Vem, da bosta lepo skrbela zanje in želim vama,da bi skupaj z njimi preživeli veliko lepih trenutkov, ko boste družno pomagali ohranjati naš planet.«

avtorica: Sarayna Delfina