sreda, 11. maj 2016

ČAROBNI CVET



Pomlad je pregnala zimo in mali, poredni vetrič, ki so ga vsi klicali Navihanček, se je radostno podil naokrog. Zapodil se je med pešce na pločniku; moškim je razpiral suknjiče, ženskam pa je dvigal krila. Če je kje zagledal odprto okno, se je zapodil skozenj in marsikatera roža je žalostno končala na tleh, tako kot v tej zgodbi.


V majhni hišici na koncu ulice je živela številna družina. Bili so skromni in pošteni. Oče je hodil vsako jutro v službo, ko so otroci še spali, domov pa se je vračal ves utrujen, ko je nad mesto že legla noč. 

Mati ni hodila v službo, saj je bilo pri hiši šest otrok, ki še niso hodili v šolo in je bilo z njimi veliko dela. Očetov zaslužek ni bil velik, zato je oblačila za vso družino šivala sama. Z veseljem je ustregla tudi drugim in marsikdo ji je stisnil v dlan kak bankovec več, ker je bil zadovoljen z njenim delom. Pa se je še  zgodilo, da je ob koncu meseca zmanjkalo za mleko in kruh.

Neko noč ni mogla spati. Vstala je iz postelje in se žalostno zastrmela skozi odprto okno.

»Le kako bom jutri kupila kruh in mleko za otroke?« Je tiho zavzdihnila.

»Ne obupaj! Lezi in zaspi! Jutri bo vse v redu!« jo je tolažil nežen glas.

»Kdo si?! Je preplašeno vprašala.

»Tvoj rdeči cvet, ki ga neguješ, zalivaš in skrbiš, da ne bi ovenel. Narava mi je podarila moč, da lahko pomagam ljudem v stiski, samo če skrbijo zame tako lepo, kot ti. A to skrivnost obdrži zase.«   
     
Mati je pobožala in poljubila cvet, ki je žarel, kot še nikoli.



Od tedaj ni bila več v skrbeh ob koncu meseca, saj je imela čarobno rožo, za katero je poslej še lepše skrbela, vse do tistega usodnega dne.

»Naužijte se sonca, moje ljube cvetice!« je rekla in na stežaj odprla okno;  pobožala jih je in nato odšla iz sobe. Komaj pa je zaprla vrata, je v sobi nekaj zaropotalo; sunkovito se je obrnila in pogledala, kaj se je zgodilo.
Obstala je pri vratih in skoraj bi omedlela od groze…

Na tleh je ležal zlomljen čarobni cvet. Previdno ga je dvignila in si ga natančno ogledala. Ugotovila je, da mu ne more pomagati, saj so se pri padcu potrgale njegove drobcene koreninice. Bilo ji je zelo hudo in bridko je zajokala. Skozi solze je videla, da se steblo ni zlomilo tik ob cvetu. S tresočo roko ga je postavila v vazo.

Navihanček je gledal skozi okno in bilo mu je žal, da je prevrnil rožo z okna, a bilo je že prepozno; premišljeval je, kako bi potolažil objokano žensko, a prav ničesar primernega se ni domislil..

»Oh, ti divjak! Kaj si spet ušpičil! V nesrečo si spravil družino, ki živi na robu lakote! Mar ne veš, da je ta roža nekaj posebnega?!« je  nenadoma za seboj zaslišal materin glas.»


Res mi je žal, mama! Saj bi rad popravil krivico, ki sem jo storil, a ne vem kako?«  je zasmrkal.

»Danes mi je tvojih norčij čisto zares dovolj! Že toliko neumnosti si ušpičil, da sem te sklenila kaznovati. Zdaj me pa dobro poslušaj! Takoj se odpravi na pot in se nikar ne vračaj brez semena te čarobne rastline. Si me razumel?«

»Sem, mama!« Žalostno je sklonil kuštravo glavo in odpihljal. Ves obupan je taval naokrog in z ostrim pogledom iskal tak cvet. Spraševal je velike ptice, če mu lahko pomagajo, a vse so ga le začudeno gledale.

Po dolgem brezuspešnem iskanju je bil že čisto obupan. Tedaj je na veji bližnjega drevesa zagledal majhno ptičko. 

»Oh, ptičica mala, ko bi ti vedela, kako nesrečen sem, bi mi prav gotovo pomagala,« jo je žalostno ogovoril.

»Bom videla, če bom znala, a prej mi moraš povedati, kaj te muči!«
Nagajivi vetrič ji je povedal svojo zgodbo.

»Sploh ne bo težko; vodila te bom do Tja; a nekaj časa me boš moral nositi, ker sem premajhna za tako dolgo pot,« zažgoli ptička.  

»Vso pot te bom nosil, samo pomagaj mi, prosim!« je bil Navihanec takoj pripravljen storiti vse za to, da bi popravil krivico.

Takoj sta krenila na pot. Preletela sta hribe in doline, se za hip ustavila na morski obali, nato pa prek morja naglo nadaljevala pot, dokler nista prispela do strašne puščave, ob kateri je obema zastal dih. A morala sta naprej!  
  
Končno sta prispela do zelene oaze; ob bistrem izviru je stala velika hiša, obdana z visokimi, bujno zelenečimi drevesi.  
  
»Tako, Navihanček, prispela sva. 

Tu vzgajajo te rože samo zaradi semen, ki jih potem za vrtoglavo ceno prodajajo po vsem svetu, saj so med ljubitelji cvetja zelo iskane. Še dobro, da ne vejo skrivnosti o njeni čarobnosti. 

Ti moraš priti v skladišče, jaz pa te počakam tu in ti priskočim na pomoč, če bo potrebno.«


Sedla je na vejo nasproti vhoda in gledala za njim in ga opazovala, kako je iskal odprto okno. Nazadnje je spoznal, da bo v prostor prišel le skozi zračnik.
Spustil se je navzdol in mehko pristal na kupu semen. Kar vesel je bil, da mu je podvig uspel. Toda – znašel se je pred novim problemom: kako priti s semeni spet ven? Vedel je, da nazaj skozi zračnik ne more, zato je obsedel na kupu in čakal. In ni mu bilo treba dolgo čakati.    

»Zdaj, ali nikoli!« si je rekel Navihanec, zgrabil nekaj semen in odvihral skozi na stežaj odprta vrata, ko jih je nek človek odprl in pripeljal v prostor vozilo, s katerim bi odpeljal semena v pakirnico.

S tem pa težav še ni bilo konec. Vetrič je spoznal, da še ni zunaj; tu pa so tudi stražarji, ki budno pazijo, da ne bi kdo odnesel eno samo seme. Možje so skočili pokonci in zagnali vik in krik. Skakali so v zrak, da bi polovili pobegla semena, toda veter je bil hitrejši. 

»Vse je izgubljeno! Ko bi le lahko poklical ptičko na pomoč!« si je mislil Navihanček, ko so se odprla vhodna vrata; skoznje je pritekel visok moški z nekakšnim majhnim sesalcem v rokah. 

Ptička je videla, da je Navihanec v škripcih, zato je poletela za možakom, še preden bi lahko zaprl vrata za seboj. Polovila je vsa semena in jih skrila v kljun, nato pa z vetrom urno pobegnila na prosto.

Takoj sta odrinila proti domu. Veter je vlekel z vso močjo, da se je ubogi ptički kar vrtelo v glavi. Navihanček je to takoj opazil.

»Zapri oči in se sprosti, nič hudega se ti ne bo zgodilo, saj te trdno držim,« ji je ljubeznivo prigovarjal in ptička ga je ubogala.

Še preden se je popolnoma stemnilo, sta bila v domačem kraju. Pohitela sta do hišice in zaprosila cvet v vazi, naj nagovori gospodarico, da pri vrtnarju kupi nekaj lončkov in malo zemlje.

»Kaj misliš s tem?« ga je dvomeče vprašal cvet, ker je menil, da je to spet kakšna potegavščina.

»To ni šala, dragi moj cvet. S ptičko sva prinesla nekaj semen, ki bi jih posadila, da bi iz njih zrasle prav take rože, kot si ti,« mu pojasni Navihanček.
»Kaj res?« se ves vznemirjen začudi cvet.

Veter je prikimal in dodal: »Ptička jih nosi v kljunu.«

Cvet v vazi je srečno zažarel. Iz malega rastlinskega srčka se je umaknila skrb, ki ga je mučila ves pretekli dan:

»Le kdo bo pomagal materi, ko bom jaz ovenel?«

Ta hip so se odprla vrata; vstopila je mati s svojimi otroci. Cvet jo je nagovoril in ji prenesel sporočilo. Malce se je obotavljala, potem pa je le odšla. 

Spraševala se je, čemu ji bo vse to, ko pa ve, da ji ta cvet ne more dati novih semen.

Ko so bili lončki na mizi, je priletela ptička; mati jo je začudeno gledala, ko je v vsakega iz kljuna spustila po eno seme, ki je takoj vzklilo.  Ko je ptička končala svoje delo, ji je mati rekla:

»Počakaj, dala ti bom malo zrnja. Zaslužiš si ga!« 

Stekla je v shrambo in prinesla polno skodelico zrnja. Ptička ga je z veseljem nekaj pozobala, nato pa se je prijazno zahvalila.

»V tej posodi bo zate vedno dovolj zrnja, saj sem ti zelo hvaležna za seme te rože,« ji je mati nežno prigovarjala in jo božala.  

»Saj ga nisem prinesla sama. Navihanček je hotel popraviti krivico, ki vam jo je storil, pa sva skupaj odšla na pot,« ji je pojasnila ptička.  

Mati se je zastrmela skozi odprto okno; zagledala je medle obrise Navihančkove kuštrave glave, ki je boječe kukala v hišo. Nasmehnila se je in mu požugala:

»To je bila dobra šola zate, kajne, Navihanček?« ga je prijazno ogovorila.
  
Bilo mu je malce neprijetno, hkrati pa je bil vesel, da se ni več jezila nanj. Nežno ji je obkrožil glavo in ji šepetaje obljubil:

»Nikoli več ne bom prevračal rož z okenskih polic!« Semena so takoj vzklila.

Ko je mati zjutraj vstala, je cvet v vazi ovenel, z okna pa so jo pozdravili novi rdeči cvetovi, ki so nepopisno čudežno žareli.

 Sarayna Delfina

Posvetilo:
Že od nekdaj ljudje pripisujejo nekaterim rastlinam "čudežno", nadnaravno moč.
Vendar pa ta "čudežna" moč izhaja iz Ljubezni našega Troedinega Plamena Prisotnosti JAZ SEM v našem srcu, pa se tega zavedali ali ne
heart počutje

 

Ni komentarjev:

Objava komentarja