Velikokrat slišim dobro znano vprašanje: »Zakaj se mi to dogaja? Zakaj srečujem same ljubosumneže,,, prevarante,,, egoiste,,, materialiste,,, pohlepneže… alkoholike… brezbrižneže… reve…?«
Že od malega hote ali nehote sledimo dogajanju okoli sebe in pridno srkamo kot goba vsa mnenja in navade ljudi. Učimo se, kako delovati na način, da bi čim bolj ustregli in ugajali drugim, samo zato, da bi nas sprejeli, da ne bi bili nikoli sami.
Seveda pa vmes »poberemo« tudi navade in lastnosti, ki nam niso všeč. Največkrat se jih zavemo šele takrat, ko nam neka druga oseba »pokaže ogledalo«.
In že smo pred reševanjem izziva, na katerega največkrat v začetku zelo burno odreagiramo, se prepiramo z tisto osebo, ali pa jo obsojamo, da kako »grozna« da je. In kar naenkrat s to osebo ne želimo več imeti stikov.
In čez čas se ponovi podoben scenarij, samo še v mnogo hujši obliki, da bi le morda malce pokukali v svojo notranjost in pobrskali po sebi, če le ni tudi v nas kaj takšnega, zaradi česar se nam to dogaja.
A kaj se zgodi, če tudi za hip pokukamo v svojo notranjost? »Ah ne, jaz pa že nisem takšen/takšna! To ni moje.« ponavadi zamahnemo z roko in poskušamo to »potisniti stran«.
In čez čas… PONOVI VAJO!
Takrat smo močno pretreseni in začnemo »raziskovati«, zakaj se to dogaja ravno nam!
A glej ga šmenta! Iščeš pomoč od terapevta duhovnega učitelja, tekaš od meditacije na delavnice,a kamor koli pogledaš, kar koli prebereš, najdeš, da je to v tebi in da če hočeš za vedno prekiniti ta »začarani krog«, moraš to najprej razrešiti pri sebi.
Ko se prvič soočiš s tem dejstvom, se v tebi sproži plaz negativnih čustev do sebe samega. Jeza, krivda, žalost, so le nekatera od občutkov, ki te v tem trenutku zajamejo. Spet se lahko pojavi upor, a tokrat do tvojega ravnanja in se začneš obsojati, zakaj sem to dopustil/dopustila in spet poskušaš to odgnati stran.
Ko smo že utrujeni od neumornega iskanja in spoznanja, da ni drugih krivcev, običajno potem pride do neutolažljivega joka, ki odplakne skorjo podzavednega ali celo nezavednega, ki ti potem omogoči, da dokončno razrešiš izziv.
In že smo pred reševanjem izziva, na katerega največkrat v začetku zelo burno odreagiramo, se prepiramo z tisto osebo, ali pa jo obsojamo, da kako »grozna« da je. In kar naenkrat s to osebo ne želimo več imeti stikov.
In čez čas se ponovi podoben scenarij, samo še v mnogo hujši obliki, da bi le morda malce pokukali v svojo notranjost in pobrskali po sebi, če le ni tudi v nas kaj takšnega, zaradi česar se nam to dogaja.
A kaj se zgodi, če tudi za hip pokukamo v svojo notranjost? »Ah ne, jaz pa že nisem takšen/takšna! To ni moje.« ponavadi zamahnemo z roko in poskušamo to »potisniti stran«.
In čez čas… PONOVI VAJO!
Takrat smo močno pretreseni in začnemo »raziskovati«, zakaj se to dogaja ravno nam!
A glej ga šmenta! Iščeš pomoč od terapevta duhovnega učitelja, tekaš od meditacije na delavnice,a kamor koli pogledaš, kar koli prebereš, najdeš, da je to v tebi in da če hočeš za vedno prekiniti ta »začarani krog«, moraš to najprej razrešiti pri sebi.
Ko se prvič soočiš s tem dejstvom, se v tebi sproži plaz negativnih čustev do sebe samega. Jeza, krivda, žalost, so le nekatera od občutkov, ki te v tem trenutku zajamejo. Spet se lahko pojavi upor, a tokrat do tvojega ravnanja in se začneš obsojati, zakaj sem to dopustil/dopustila in spet poskušaš to odgnati stran.
Ko smo že utrujeni od neumornega iskanja in spoznanja, da ni drugih krivcev, običajno potem pride do neutolažljivega joka, ki odplakne skorjo podzavednega ali celo nezavednega, ki ti potem omogoči, da dokončno razrešiš izziv.
Olajšanje je nepopisno in takrat začutimo, kaj je pravzaprav resnična notranja brezpogojna Ljubezen do sebe, saj smo v tem trenutku, ko smo si priznali in sprejeli svojo stvaritev, priznali marsikatero svojo zmoto.
Ob vsaki razrešeni situaciji, je v naši notranjosti občutek ljubezni do sebe in drugih samo še večji. Nenadoma ugotovimo, da nam ni težko biti sam ali v družbi ljudi, ki jim resnično zaupamo. Počasi se v našem srcu preneha delitev na »slabe« in »dobre«.
V nas raste zavedanje in hvaležnost do tistih ljudi, ki smo jih »priklicali« v naše življenje, da bi nam pomagali pri širjenju naše zavesti, da smo izvorno čista ljubezen in da smo zato tu, da jo udejanjimo.
Sarayna Delfina
