četrtek, 05. maj 2016

LJUBEZEN



Ljubezen…

Tako čarobna beseda…

Tako čudovita v svoji biti…

Pa tako zlorabljena…

Najprej jo srečamo ob svojem rojstvu. 
Mamina ljubezen na njenih prsih 
je prvi stik s to čarobnostjo.

Bolj ko rastemo, bolj pogojena postaja.
Začnemo jo pogrešati.

Oče in mati sta vedno bolj zaposlena z razno raznimi opravki 
in za nas nimata več časa. 
Če pa imamo še brate in sestre, 
pa morata svojo ljubezen podariti tudi njim.

Tako se začne dogajati da vedno bolj pogrešamo 
to čudovito stanje, imenovano LJUBEZEN.

Počnemo marsikaj, 
samo da bi vzbudili pozornost svoje okolice, 
predvsem svojih staršev.
A vedno se ne izteče tako, kot si mi želimo. 
Zato postajamo vedno bolj zagrenjeni 
v iskanju poti, 
kako si jo pridobiti.

Vedno bolj prihajajo na dan naše različne lastnosti, 
od ljubosumja, agresije, hinavščine, avtoritativnosti, 
navidezne užaljenosti, zamerljivosti… 

Vse to vedno pogosteje postajajo naši kriki po ljubezni. 

Vse bolj smo žalostni, 
počutimo se osamljeni, 
pa čeprav nas obkroža veliko ljudi 
in vedno bolj imamo občutek, 
da nas nihče ne mara. 

Ko odrastemo, 
ne izbiramo več sredstev, 
kako bi prišli do tako želene Ljubezni. 

Iščemo jo vsepovsod: 
v drugih ljudeh, v različnih hobijih, v drogi, delu… 
Ni področja, kjer se ne bi iskala.

A nikjer tam, kjer jo tako vztrajno iščemo, je ni.

Popolnoma skrušeni in obupani 
se nekega dne sesedemo in se začnemo spraševati: 
»Zakaj nimam sreče z Ljubeznijo?
Ali sem res tako slab človek, da si je ne zaslužim?«


In tedaj, 
v trenutkih najhujšega obupa, 
se oglasi v našem srčku tihi 

Glasek:

»O ja, Ljubljeno bitje. 
Zaslužiš si Ljubezen že samo zato, 
ker obstajaš.«

Običajno prvič preslišimo ta tihi šepet naše duše. 
A večkrat, ko se usmerimo vase, 
večkrat nas ta tihi glas nagovarja, 
da Brezpogojna Ljubezen na nas čaka v nas samih. 

Potem nastane v naših glavah zmeda, 
saj so nas ves čas učili, 
da je ljubiti samega sebe narcisoidno ravnanje. 

A bolj ko spoznavamo ta dragulj v sebi, 
bolj se zavedamo, da bolj ko ljubimo sebe, 
več ljubezni lahko damo drugim 
in tako mi imamo še več Ljubezni. 

Začarani krog žalosti in razočaranj se počasi umakne širokemu nasmehu in iskrenju oči, ki ju lahko podari 
le Brezpogojna Ljubezen v nas.

Zato, draga duša!

Prisrčno Te vabim, 
da pokukaš v svoje srce in prisluhneš svoji duši, 
kjer Ljubezen čaka nate.

Ko bo ta »notranja« Ljubezen prežela Tvoje telo, 
se bo zgodilo partnerstvo, 
ki si ga tako zelo želiš.

Če pa si Tvoja duša ni izbrala partnerstva za to inkarnacijo, 
pa bo vsak človek postal odsev Tvoje žareče Ljubezni.

avtorica:
Sarayna Delfina.






Ni komentarjev:

Objavite komentar