nedelja, 08. maj 2016

SMRT EGA


Ego, samooklicani kralj našega življenja.

Ima non stop v mislih, da mora poskrbeti za svoje kraljestvo, žal včasih tudi na krut način, saj se boji, da ga bo kdo poskusil vreči iz prestola in ne bo več kralj.

Vse vajeti hoče imeti v svojih rokah.

Edino le on ima prav in nihče drug.

Samo on lahko poskrbi za zdravje telesa.

Samo on ve, kakšna hrana je za nas dobra.

Samo on ve, kakšne barve oblačil moramo nositi.

Samo on ve, na kakšen način bo prišel do denarja, ki ga potrebujemo za življenje.

Samo on ve, kdo so pravi prijatelji za nas.

Skratka… on ve prav vse.



A nenadoma postane preveč vsega. 
Ego več ne ve ne, kod ne kam. Ne ve več, kaj je prioriteta in kaj lahko počaka…

Mrzlično išče rešitve pri egih drugih ljudi, saj zaupa le egu, pa čeprav se srce ves čas oglaša in mu šepeta prave rešitve.

A naš ego se boji tega glasu, pa čeprav ve, da ima srce prav.

Boji se, da ga hoče srce nadvladati in mu odvzeti prestol.

Nazadnje je ego utrujen od vseh vsakdanjih »bitk« s samim seboj, da kdaj pa kdaj prisluhne svojemu srcu. In ko ugotovi, da je to najboljša rešitev, nerad prizna in naredi po nareku srca.

»A ne misli si, srce, da bo zmeraj po tvoje, toliko da veš!« se ego raztogoti na srce, ko je eden od takih izzivov končan.

A srce je modro in mu odvrne: »Ni pomembno, dragi ego. Samo da je ta izziv končan.«

Ne upira se in mu ne nasprotuje. Srce enostavno ve, da bo z vztrajnostjo doseglo svoj cilj.

In kmalu sledi nov izziv, za katerega srce sicer ve odgovor, a prepušča egu njegovo dominacijo. Iz globine sebe pa mu pošilja spodbudo, da rešitev obstaja, saj ga ono ve.

Srce ve,da se ego boji, da ga ono želi nadvladati, pa čeprav to ni v njegovem interesu.

Srce dobro ve, da če bi ego »odložil« svoje vladarsko žezlo in na prestol povabil njega kot svetovalca, bi bilo vse veliko lažje in kraljestvo ne bi utrpelo toliko bolečine.

Končno ego uvidi, da mu moči pojemajo in kmalu ne bo več obvladal kraljestva. Čuti, da umira.

Srce pa ga nežno ogovarja in ga spodbuja, naj zdrži.

Tedaj ego uvidi, da bi bil srce »najboljši njegov namestnik« na prestolu.

Pokliče ga k sebi in ga vpraša:

»Bi hotelo prevzeti moje kraljestvo? Poznaš ga najbolje od vseh. Jaz umiram in kraljestvo ne sme ostati brez gospodarja.«

»Pa mi boš pomagal, dragi ego, dokler ne umreš? Nekaterih stvari pač ne poznam najbolje, kako v zunanjem svetu to poteka,« mu je polaskalo srce.

»Kolikor bo v mojih močeh,« mu je obljubil ego.

Tako je srce zavzelo prestol v kraljestvu in ves čas lepo skrbela za »umirajoči ego«. Ono je dobro vedelo, da se z egom dogaja le transformacija. Njemu je predal vse zadolžitve, ki jih je ono z ljubeznijo izvajalo.


Ego je bil z vsem na tekočem in prav hudo mu je bilo, ko je videl, kako srce vse izvaja z lahkoto in kako je kraljestvo začelo cveteti.

Krivda, ki jo je čutil, pa je samo še pospešilo njegovo umiranje.

»Zdaj pa bom res umrl!« je nekega dne v solzah zavzdihnil, zaprl oči in se vdal v svojo »usodo«.

A ni umrl. Le tako globoko je zaspal, da je srce lahko prevzelo še zadnje dolžnosti, ki jih ego do zadnega ni želel izpustiti.

Po nekaj dneh, ko je tako trdno spal, ga je srce končno zbudilo.

»Ljubi kralj! Čas je, da vstaneš. Vsi v kraljestvu te pogrešamo. Kraljestvo se ne more združiti v eno brez tebe.«

»kako? Pa saj sem umrl!«

»ja! Umrl si v svoji neljubezni do sebe in drugih. Zdaj pa je čas, da se vzljubiš in prav tako tudi vse okoli tebe. Edinstven si in nenadomestljiv. Marsikaj lahko storiš za kraljestvo, ki nama obema pripada.«

Ego je bil presenečen in hkrati zmeden in počaščen.

»kako mi lahko sploh kaj zaupaš, ko pa sem kraljestvu povzročil toliko hudega?«



»Lahko ti zaupam, saj si tudi ti, kakor jaz dedič Najvišjega. Človek je lahko Bog na Zemlji le, če midva sodelujeva z roko v roki in se obračava na najinega skupnega očeta/mater, bOGAJAZ sem, ki sem,  ki pa je čista ljubezen. ON nam je dal to milost, da lahko zdaj skupaj v tem človeškem telesu, ki je tempelj živega Boga, ustvarjamo Božje kraljestvo na Zemlji. Prav zato si Ti moral navidezno umreti, da si lahko vstal in dvignil ta tempel v novo življenje.«

Sarayna Delfina

Ni komentarjev:

Objavite komentar