petek, 08. april 2016

KAM SO IZGINILE GOBE?

KAM SO IZGINILE GOBE?


Po dolgem vročem poletju je v deželo prihajala jesen. Le v redkih potokih, ki so izvirali visoko v gorah, je še žuborela voda.

Rastline so počasi venele. Veter, ki je včasih zavel z gora prek polj, je iz njih izžel še zadnje kapljice življenja.

Tudi ostalim živim bitjem je grozila lakota. Hrepeneče so se ozirali v nebo in upali, da bo kmalu deževalo.

Le v gozdu pod visoko goro živali niso bile tako hudo lačne. Pomagali so jim trije palčki, ki so iz dneva v dan sadili in zalivali vedno nove rastline.

Le polžki so bili iz dneva v dan bolj lačni. Najbolj bi jih nasitile gobe. Ker pa ni bilo dežja, tudi gobe niso rastle.

Palčki so nazadnje sklenili, da bodo ob potoku natresli trose, iz katerih bodo zrasle gobe.

Naslednje jutro so pohiteli k potoku, ko je bila še trda tema. Ko so bili vsi trosi v zemlji, so z potoka nosili vodo v tako veliki posodi, da so jo komaj nesli.

Bili so srečni, ker so delo končali še pred sončnim vzhodom.
"Še malo, pa tudi polžki ne bodo več lačni," so si mislili, ko so pod listjem zagledali prve mlade gobice.

Naslednje jutro pa jih je čakalo neprijetno presenečenje. Vse gobice so nenadoma izginile.

"To je res čudno!" so se čudili palčki. "Če bi vsi polžki tega gozda prišli sem na pojedino, bi se razpočili, če bi hoteli vse pojesti.«

Modrovali so in se spogledovali, majali z glavami in se spraševali:

»Le kaj se je zgodilo?«

»Nekaj bo treba storiti,« je glasno razmišljal palček v modri obleki, »če bomo le modrovali, se ne bo prav nič spremenilo.«
»Vse bomo morali začeti znova,« žalostno vzdihne rdeči palček.
»To je vse res,« se hudomušno nasmehne zeleni palček, »ampak potem bomo morali vsako noč paziti, da jih kdo spet ne potrga. To pa vama ni najbolj všeč.«

»Ojoj!« Prijatelja sta hkrati zastokala, čeprav sta vedela, da jima to ne bo prav nič pomagalo.

Takoj so se lotili dela. Že pozno popoldne pa so zagledali prve mlade gobice. V trdi temi se je modri palček že sprehajal ob potoku. Hudo je pazil, da se ne bi kdo preveč približal.
Že čez nekaj ur so se mu oči začele zapirati. Še hitreje je stopal med gobicami, da ne bi zaspal, a se je spotaknil in padel pod velik grm.

Spal je tako trdno, da zjutraj ni slišal korakov in ni videl, kako so gobice izginile.

Ko mu je sonce posijalo na obraz, je skočil pokonci. Stekel je na prosto, se ozrl naokrog in začel kričati:

»Oh, ne! Ne, saj to ni mogoče!«

»Kaj pa je? Kaj se ti je zgodilo?« sta ga začudeno spraševala prijatelja.

»Gob ni več! Izginile so!«

»Pomiri se,« sta ga tolažila prijatelja, »Zdaj je že prepozno. 

Bomo pač poskusili znova.«

Tako se je tudi zgodilo.

Ko so gobice najbolj vabile, je nanje pazil rdeči palček. Raje bi se v mesečni noči potepal po gozdu, toda tega si zdaj ni smel privoščiti.

Noč je bila mirna in ob potoku se ni zgodilo nič posebnega. Proti jutru je sedel na visoko skalo, od koder je imel lep razgled na kar velik del gozda.

Nenadoma je ob potoku nekaj zašumelo. Skokovito se je obrnil, da bi videl kaj se je zgodilo, a mu je vrh skale zastrl pogled. Skočil je pokonci in stekel na drugo stran. Nasmehnil se je, ko je v potoku zagledal vidro, ki je pravkar ujela ribo. Obrnil se je in se vrnil na svojo razgledno točko.
Ko se je vrnil, je ostrmel od presenečenja. Sesedel se je in nemo gledal predse.

Gobe so znova izginile!

»To se lahko zgodi tudi meni,« je tolažeče odvrnil zeleni palček, ko mu je prijatelj povedal kaj se mu je zgodilo.
Že četrtič so se lotili dela.

»Dober načrt imam!« Veselo vzklikne palček v zeleni obleki, ki bo tokrat pazil na gobice.

»Res?« sta presenečena prijatelja. »Nama ga zaupaš?«
»Lahko,« prikima palček, »a le, če sta mi pripravljena pomagati.«

»seveda! Na dan z besedo!«

»Prav, pa pojdimo domov.«

Šele ko se je stemnilo so prišli iz hišice in odšli vsak po svoji poti.

Zeleni palček se je vso noč sprehajal ob potoku. Proti jutru je poiskal najlepšo in največjo gobo, ki je kar vabila, da jo kdo utrga in sedel pod njen klobuk.
Luna je že zahajala, zarja pa je zardela na nebu, ko so zaslišali tihe korake, ki so se bližali potoku. Kmalu se je visoka, vitka postava sklonila in roka je utrgala prvo gobo, ki je pristala v košari na tleh.

»aha, to je človek,« je pomislil zeleni palček, »kmalu bo pri meni… Je že tukaj. Zdaj gre zares!«

Ko se ga je roka dotaknila, je palček z vso močjo pihnil v piščalko. Mož je sunkovito umaknil roko in se vzravnal.
Tedaj so kresničke prižgale svoje lučke, da so bile videti kot pravi ognjemet svetlečih se iskric.

»Toliko kresnic na kupu!? Pa ob tem času?« Se je čudil mož.
»Zakaj kradeš polžkom gobice, da nimajo kaj jesti?« ga je ogovoril eden od škratov.

Mož je zmedeno gledal okoli sebe. Nato je na bližnji skali zagledal tri palčke, ki so nepremično strmeli vanj.
»Žal mi je,« je z žalostnim glasom odgovoril, »a druge rešitve nisem našel. Na polju je vse požgano. Moji otroci so lačni in nimajo kaj jesti.«

Palčki so se spogledali:
»Seveda! Tudi ljudje so lačni!« So tiho šepnili.
»Če je tako,« odvrnejo palčki, »ti bomo pomagali, če obljubiš, da boš vedno pustil nekaj gob tudi polžkom in kadar jih boš nabiral jih raje odreži, da bo naslednje leto še več gob.«
Mož je storil tako, kot so se dogovorili, zato so tudi palčki izpolnili svojo obljubo.
Od takrat je v naših gozdovih vedno veliko gob. Tam pa, kjer so ljudje z njimi grdo ravnali, so gobe izginile; palčki pa jim nočejo več pomagati.


avtorica: Sarayna Delfina


Ni komentarjev:

Objavite komentar