petek, 15. april 2016

POT V SVOBODO



»Vaša Mila bi bila pa ravno prava žena za našega Gaja,« je smeje rekel sosed sosedu, ko je gledal deklico, ki je pomagala mami pri strežbi.

»Ne, jaz se pa ne bom nikoli poročila. Jaz sem se zaobljubila Bogu!« se je odločno uprlo dekletce desetih let.

Vsi so jo začudeno pogledali, še najbolj pa Gaj, deček trinajstih let, ki je ves čas sanjaril ravno o njej.

»Zakaj pa zdaj to?« Jo je osuplo vprašala mamica.

»Zato, ker mi niso všeč odnosi med možmi in ženami. Preveč si lastijo drug drugega, pa še bi se kaj našlo.«

»Od kod pa tebi vse to? Kdo pa ti je to spet natvezil?« so hkrati vzkliknili odrasli.

»nisem ne slepa in ne gluha in imam še odprto srce, ki ste ga vi, odrasli, zaprli.«

V sobi je zavladala mučna tišina. Nihče ni vedel, kaj naj ji odgovori, Gaj pa je začel kuhati mulo. V očeh se mu je za hip zablisnil bes in  odločitev, da jo dobi za vsako ceno, a je to hitro skril, ker je vedel, da se pred Milo ne da ničesar skriti.

»Ja, draga moja,« je povzel Milin oče, »lahko se upiraš kolikor hočeš, ampak v tej vasi je zakon tak, da se starši dogovarjamo o zakonskih partnerjih svojih otrok in to je že dogovorjeno.«

Gaju je za hip na ustih zaigral nasmeh zmagoslavja, a je zelo hitro spet izginil iz njegovega obraza.

»Vi se kar dogovarjajte, ampak odločitev je pa še vedno samo moja,« je mirno odgovorila Mila, se obrnila in odšla iz prostora. 

Zaprla se je v svojo sobo,in zavzdihnila:

»O, ljubi Bog, kaj naj storim? Veš, da sem se zaobljubila tebi. Vem, da imaš zame pripravljeno najboljše in vem, da mi boš pokazal pot iz te situacije, saj ti popolnoma zaupam, kot sem ti do sedaj. Hvaležna sem ti in ti bom z vso hvaležnostjo sledila še naprej.«

»Vem, ljubi moj otrok,« je zaslišala glas v svojem srčku, »Ne boj se. Poskrbel bom, da ti ne bodo tega več nikoli omenili, dokler boš doma, kar pa ne boš več dolgo. Bodi hvaležna in ponižna svojim staršem, ljubeča do sebe in vsakogar. Pogovarjaj se z Menoj, pate pripeljem v raj, ki ga imam pripravljenega zate.«

»Hvala ti, oče. Vedela sem, da se moram pogovoriti s teboj,« je olajšano vzdihnila deklica in vsa nasmejana stekla nazaj v kuhinjo, kjer sta oče in mati sedela sama v tišini in se zmedeno gledala.. Ljubeče ju je objela in poljubila na lička in jima povedala, da ju ima rada in kmalu so bili vsi trije v prisrčnem radostnem objemu.   

Dnevi so minevali kot blisk in Mila je pridno pomagala staršema, si ob tem prepevala in poplesavala, v tihih trenutkih pa se je pogovarjala z Bogom. Sledila je njegovemu ljubečemu vodstvu in življenje ji je bilo kot pravljica.

Med vsem tem časom pa je Gaj bil žalosten in potrt, ker ga je deklica njegovih sanj zavrnila. Tuhtal je in tuhtal, kako naj si pridobi njeno naklonjenost, a vsi njegovi poskusi so bili zaman. Nazadnje je skoval načrt, kako jo bo ugrabil in z njo pobegnil na kraj, kjer ju ne bo nihče našel in bo resnično samo, samo njegova. 

Bila je vroča poletna nedelja, ko sta se obe družini sprehajali po vaškem sejmišču, otroka pa sta hodila ob odraslih z roko v roki in se (na videz) prijateljsko pogovarjala in zabavala.

»Če želita, se gresta lahko lovit v labirint,« je smeje rekla Milina mama in ostali trije odrasli so prikimali.

»Ja, greva!« je veselo vzkliknil Gaj, ki je čakal ravno na ta trenutek.

Prav,« je ponižno privolila Mila in se nasmehnila.

»A veš,« je rekel Gaj, ko sta prišla do labirinta, »da si od zdaj naprej moja žena? Če nočeš zlepa, boš pa z grda, saj sem se te namenil ugrabiti.«

»Prav,« je mirno odgovorila Mila, »ampak samo pod enim pogojem; oba greva miže v labirint, le da greš ti za menoj šele, ko prešteješ do 10. Če me ujameš pred izhodom iz labirinta, sem tvoja žena, drugače pa ne

»S prvim delom se strinjam, drugače pa bom šel za teboj, dokler te ne ujamem.« se je odločno postavil pred njo. 
Zadnji del je namenoma preslišala in še preden je prenehal govoriti se je obrnila proti vhodu in rekla:

»Greva, ampak res po pravilih!«
 Pogumno je stekla v labirint in se usmerila v svoje srce in sledila glasu Boga, ki jo je zanesljivo vodil po ozkih hodnikih labirinta. Tekla je na vso moč, saj je vedela, da je ta labirint naredil Gajev oče in ga je Gaj poznal bolje kot kdorkoli. Tudi, ko je prišla na konec labirinta, se ni ustrašila, čeprav je videla, da je tu nastavljenapast zanjo, saj je Gaj predvideval, da se ne bo mogla rešiti. Vzela je nožek iz žepa in z njim premaknila jeziček v luknjici pri dnu desne stene, jo odprla in smuknila ven in nato z zunanje strani steno dobro zaprla nazaj, kot ji je svetoval Božji glas. Nato je na vso moč stekla proti gozdu, kjer ji bo Gaj le težko sledil, saj je vedela, da se zanaša le na svoj razum. 

Tekla je skozi goščavo proti potoku in prav čudno se ji je zdelo, da ni čutila nobenih vej, ko je pritekla do potoka in se ozrla nazaj. Stekla je po strugi navzgor do drevesa, na katerega je vsa utrujena splezala z zadnjimi močmi in se udobno namestila v vdolbini med razcepom debla, od koder je imela čudovit razgled nad bližnjo potjo skozi gozd, po kateri bi lahko pritekel Gaj. 

»Umiri se in si odpočij. Ne boj se, kmalu boš povsem svobodna,« ji je prigovarjal Božji glas.

Naslonila se je na drevo in v hipu zaspala. 

Čez čas se je prebudila in se zdrznila, ko je ob sebi začutila nekaj toplega. Ob njej je čepel ogromen ptič in jo grel s svojim telesom. Jubeznivo jo je pogledal in ji rekel:

»Ne boj se me. Prišel sem, da te odnesem na varno, kjer te Gaj zlepa ne bo našel. Lezi na moj hrbet in se me trdno oprimi, saj bo polet kar dolg do tja.«

Ubogala je, saj je v ptici prepoznala Božjega sla. Udobno se je namestila in jo objela okoli vratu, ko je ptica vzletela ravno v trenutku, ko je na eni strani Sonce zahajalo za gorami, na drugi strani pa je Luna ravno vzhajala. Uživala je v čarobnem razgledu in v prečudovitih večernih barvah in ob tem razmišljala.

»Oh, kako bi bilo lepo, ko bi tudi ljudje lahko leteli,« je zavzdihnila vsa očarana.

»Saj vam je Bog dal to sposobnost,pa ste jo s svojimi omejitvami povsem zatrli,« ji je odvrnila ptica.

»Kaj res? Tega mi še nihče ni povedal,« je bila presenečena, da je ptica prebrala njene misli in ji miselno tudi odgovorila. 

»Da, ljubljeni otrok,« je nadaljevala ptica »ogromno sposobnosti in moči vam je podaril Bog. Ravno zatomi je Bog naročil, da te peljem tja, kjer boš to lahko dodobra spoznala. V tej skupnosti živijo čudoviti ljudje, ki so drug drugemu le bratje in sestre in si nesebično stojijo ob strani in pomagajo tudi vsem drugim, ki se k njim obrnejo po pomoč. Poslušajo glas Boga, tako kot ti. Sledi njihovemu nauku in še bolj boš poglobila stik s svojo Božansko Prisotnostjo JAZ SEM  v svojem srcu in tvoje življenje bo postalo prava pravljica.«

Bila je neskončno hvaležna Bogu in ptici. Smehljaje si je ogledovala pokrajino pod seboj, ki so jo zvezde in lunin sij barvale s čudovitimi barvami, ki jih doslej še nikoli ni videla.

Luna je že zdavnaj zašla, na obzorju pa se je risala jutranja zarja, ko je v daljavi zagledala prečudovito veliko jaso sredi gozda in nanjej prečudovit sadovnjak, lepo urejene vrtove in stavbo zanimive oblike. V srcu je začutila, da bi bil to lahko cilj njunega potovanja. In ni se zmotila, saj se je ptica začela naglo spuščati in pristala je pred velikim vhodom na prečudovitem dvorišču.

Neznanski val ljubezni jo je objel po vsem telesu, ko je nad vhodom prebrala napis:

 <3 Skupnost za zavest JAZ SEM, KI SEM <3 

Takoj, ko se je ptica ulegla, da bi deklica lahko stopila na tla, so iz hiše pritekli ljudje, jo vsi po vrsti objemali in se veselili njenega prihoda, hkrati pa božali ptico in se ji zahvaljevali, da  je deklico varno prinesla k njim. 

»Ljuba sestrica ptičica, ostani za nekaj časa naš gost, če utegneš. Lahko pa ostaneš za vedno če želiš,« so ji ljubeče prigovarjali ljudje, preden so deklico odpeljali s seboj v hišo.

»Z veseljem ostanem, le prej moram sporočiti dekličinim staršem, da je na varnem,« jim je odvrnila ptica in si izbrala drevo, na katerem se je po povratku ugnezdila, ljudje pa so ji prineslihrano.

Minilo je nekaj let in deklica je odrasla v prečudovito dekle. Bila je srečna in v pogovorih z Bogom ga je prosila, naj Gaju in njemu podobnim pomaga, da bodo spoznali svojo zmoto in naj tudi oni spoznajo in vzljubijo svojo Božansko Prisotnost JAZ SEM v sebi.

Skupnost je postala znana po vsej deželi in tudi po vsem svetu. Vedno več ljudi, ki so iskali pot k Bogu, se je obračalo k njim po pomoč.

Nekega dne je Mila obstala ob oknu kot vkopana. Bila je presenečena, ko je videla prihajati mladeniča, v katerem je prepo
znala Gaja.

Zaslišala je pomirjujoči nasmejan glas njene Božanske Prisotnosti.

»Ne boj se ga. To ni več tisti nasilni in ljubosumni Gaj, ki si ga nekoč poznala.«

Ob teh besedah se je pomirila. Z nasmehom na ustih je opravljala svoje delo v sobi poleg sprejemnice in z zanimanjem sledila dogajanju.
 
»Prosim, pomagajte mi,« je zaslišala njegov glas, ko je vstopil v sprejemnico, »Rad bi še bolj poglobil Zavedanje o nauku JAZ SEM, KI SEM, saj vem da bom le na tak način lahko očistil svoje srce in po tej poti našel dekle, ki sem jo zelo prizadel, ker sem jo hotel imeti samo zase, čeprav se je zaobljubila Bogu. Zdaj pa bi jo rad spet srečal in prosil odpuščanja.«

»Ljubi brat, čutimo, da je iskrena tvoja pripoved in prepričani smo, da ti bo uspelo. Imaš vso našo podporo,« so mu sočutno odgovorili.

Mila je začutila veliko sočutje in olajšanje v svojem srcu. Vedela  je, da je Gaj zdaj na pravi poti. Kljub temu pa je želela slišati še kaj več.

»Bil sem prepričan, da se ne bo mogla rešiti iz pasti na koncu labirinta, pa sem bil jezen nanjo, ker ji je to uspelo. Tekel sem za njo, a mi je izginila izpred oči. Iskal sem jo po gozdu do sončnega zahoda, ko sem na nebu zagledal veliko ptico in bil sem prepričan, da je ona na njenem hrbtu. Od besa bi to ptico ustrelil, če bi imel lok in puščico. Takrat se nisem zavedal, da bi ona lahko zaradi poškodb umrla, ko bi padla iz ptice. Ko pa sem se tega začel zavedati, me je to hudo potrlo in bil sem na nek način vesel in hvaležen, da je odletela v svobodo.«

Odpeljali so ga na dvorišče in mu pokazali drevo, na katerem je vse skupaj opazovala ptica. Ko jo je Gaj prepoznal, je vzkliknil:

»To je ta ptica! In ljuba sestra Mila je potem tu pri vas! Oh, kako srečen bi bil, ko bi bilo to res!«

Tedaj je Mila stopila skozi vrata in se mu počasi in tiho približala. Smeje mu je podala roko.

»Pozdravljen brat Gaj. Slišala sem tvojo izpoved. Vesela sem, da si sprejelnauk oLjubljeni, Vsemogočni Prisotnosti JAZ SEM, KI SEM v svoje srce…« Objela sta se in ko sta si zopet podala roki je ona rekla:


»Dragi brat…Odpuščeno ti je!

 Sarayna Delfina 

 Zavest Jaz Sem, ki Sem



Ni komentarjev:

Objavite komentar