RAZBURLJIVE POČITNICE

1. UGRABITEV

Bil je zadnji dan šolskega leta. Po hodnikih se je razlegal smeh in veseli vriski otrok. Kako tudi ne, saj bodo lahko sedaj odrinili knjige in zvezke za cela dva meseca v kot. In jutri gredo na morje!` Hura!

Živa, Kaja, Nina in Maja so stanovale v istem bloku, zato so se skupaj napotile proti domu. Veselo so klepetale in kovale načrte za naslednje dni.

Naslednje jutro je bilo pol ure pred odhodom na šolskem dvorišču zelo živahno. Nestrpno so pričakovali avtobus, ki jih bo popeljal novim dogodivščinam naproti.

V gruči otrok je najbolj izstopala skupinica šestih deklic, ki so se veselo pomenkovale. in se smejale. To so bile: Sanda, Kaja, Dunja, Nina, Živa in Maja. Seveda, Prijateljice, ki so bile tudi med letom vedno skupaj. Tudi v avtobusu se niso ločile.

Z otroki sta šla tudi učitelj Roman in učiteljica Klementina, ki jim je med potjo povedala to in ono o kraju, skozi katerega so se pravkar peljali.

Po dolgi vožnji so se končno le pripeljali na cilj. Pred seboj so zagledali na večjem prostoru nekaj paviljonov, ki pa so jih že poznali.

Ko so pospravili svoje stvari v omare, so odšli na večerjo.

V jedilnici je bilo tako živahno, da sta jih učitelja komaj pomirila, da so brez besed pojedli.

»Katera zna plavati?« Je vprašala Kaja po večerji. Vse, razen Dunje in Žive so rekle, da znajo. Dogovorile so se, da ju bodo ostale štiri naučile.

Prišel je čas, ko so morali otroci v posteljo. Poslovili so se in odšli v svoje sobe. A kar nekaj časa je minilo, da je po sobah utihnil smeh in klepet.

Ko so zjutraj vstali in odšli po zajtrku na plažo, je na nebu sijalo sonce, le tu in tam je čez modrino drsel kak bel oblaček. Morje ni bilo ravno mirno, saj je gladina rahlo valovala..

Naše male junakinje so se resno lotile načrta, ki so si ga zastavile. Tudi med drugimi sošolci je bilo še nekaj neplavalcev, zato sta pri učenju pomagala tudi učitelja.

Vsi so bili tako zavzeti, da niso opazili, kdaj se je nebo pooblačilo. Morje je nenadoma pobesnelo. Pohiteli so k lestvam in pohiteli iz vode.

Nina, ki je šla zadnja, pa je imela smolo. Le še nekaj centimetrov ji je manjkalo, pa bi se prijela lestve. Tedaj pa jo je zalil val, jo odnesel daleč proč od obale in jo obrnil na hrbet, da si sama ni mogla več pomagati. Poskušala se je rešiti, a že jo je zagrnil naslednji val.

Učitelja sta skočila v vodo, da bi šla deklici na pomoč, otrokom pa sta naročila, naj ostanejo tam in ju počakajo. Živa ju je prosila, če se jima lahko pridruži, a čeprav sta vedela, da zna deklica dobro plavati, ji nista dovolila, da se ji ne bi kaj podobnega primerilo, kot Nini.

Plavala sta z vso močjo. Ko sta bila že čisto blizu utapljajoče se deklice, sta zagledala tri sence, ki so planile iz vode, zgrabile Nino in prav tako bliskovito z njo vred izginile v globino. Naglo sta se potopila, da bi Jih dohitela, a vse zaman.

Videla sta lahko samo še to, da so jo ugrabile morske deklice.

Žalostna in potrta sta se vrnila k otrokom, ki so ju nestrpno čakali. Bali so se, da se jima ni kaj zgodilo, saj so vse videli.

Žal jim je bilo, ker sošolki niso mogli pomagati.

Nina je bila ljubka deklica, ki je vsakomur rada pomagala, če je le mogla. Imela je kostanjeve lase in kot noč črne oči, ki so zvedavo in zaupljivo zrle v ta svet. Zdaj pa je ni več med njimi.

Pohiteli so v paviljon, da bi poklicali policijo.

»Poskusili bomo, a ne verjamemo, da nam bo uspelo. V zadnjih

treh letih je na enak način izginilo že več kot 20 deklet. Nobene

nismo našli.,« so povedali policisti.

Vreme se je kmalu izboljšalo.

»Pojdimo na sprehod in pretehtajmo, kaj se da storiti.« Je

vsa obupana predlagala učiteljica. Le kaj bo rekla staršem, ko se

bodo vrnili brez njihove hčerke?

Pot je ob obali vodila v bližnji gozdič. Rdeče jagode so kar

same vabile, da bi jih nabirali, a nikomur niso tisti hip dišale.

»Naberite si jagod, otroci,« je rekla učiteljica.

Dogovorili so se, kje se zberejo, a se niso toliko oddaljili, da se ne bi slišali med seboj.

Prijateljice so se prve zbrale na dogovorjenem mestu. Molče so gledale v tla in premišljevale. Mimo je prišla starka. Obstala je. Zasmilile so se ji te otožne otroške očke, ki so jo pogledale.

»Kaj vam je, deklice, da ste tako žalostne?« Jih je vprašala.

»Danes zjutraj smo se kopali v morju. Nekaj naših sošolcev nezna plavati, pa smo jih učili. Nismo opazili, kdaj so nebo prekrili oblaki. Morje je postalo razburkano in pohiteli smo iz vode. Vsi, razen sošolke Nine, smo se srečno izognili valovom. Odnesli so jo daleč proč od obale. Učitelja sta jo hotela rešiti, a iz vode so planile tri sence in jo potegnile s seboj v globino. Zato smo zdaj žalostne,« Je odgovorila Živa.

»Pa veste, kdo so bile te sence, ki so ugrabile vašo sošolko?«

Jih je vprašala starka.

»Ne, ne vemo.« So v en glas odvrnile deklice.

»Morske deklice so bile to.« Reče starka. »Tu blizu imajo svoj grad. Vladarica izbira med takšnimi deklicami, kakršne ste ve le tiste, ki imajo dolge lase in modre oči.«

»Saj Nina nima modrih oči, lase ima pa res dolge!« so v en glas vzkliknile deklice.

»Verjetno je vladarico premotilo to, da je videla le njene dolge lase.«

»Kako bi jo rešile!? Ali nam lahko svetujete?«

»Težko bo, deklice, težko. A če me boste dobro poslušale in ubogale, bo morda šlo,« zamišlJeno odvrne starka.

»Vse bomo storile, samo prosimo vas, povejte nam, kako!«

»Najprej bi posvarila vse, ki imate dolge lase, da se ne kopate veliko. A tega ne smete nikomur povedati, dokler vaša sošolka ne bo spet med vami.«

»Nikomur ne bomo nič povedale, tudi učiteljema ne.«

»Dobro. Vladarica bo Nino spraševala o vas. Hotela bo vedeti vaša imena. Ker ste dobre prijateljice, vas verjetno ne bo izdala, saj bi vas potem doletela enaka usoda, kot njo. Večkrat pojdite na sprehod in opazujte gladino v tej okolici. Zagotovo jo boste nekega dne le zagledale, ko se bo pognala iz vode. Da se ne boste prestrašile in zakričale vam povem, da boste namesto njenih nog videle ribji rep. Če bi zakričale, bi bilo konec vseh upov za njeno rešitev. Ko jo boste zagledale, ji zavpijte: 'Poglej vladarici v oči in ji reci, naj te dobro pogleda.' Potem brž stecite v paviljon, ker bo začel pihati močan veter. Ta je namreč vladaričin zaveznik.«

»In potem?«

»Potem pa čakajte. Vreme kak dan ali dva ne bo primerno za kopanje; prehladno bo. Polovica naj se vas sprehaja po plaži, polovica pa tod okoli, saj vas bo Nina potrebovala, ko se bo vrnila med vas. Repa ne bo več imela, zato ji boste morali pomagati.«

»Najlepša hvala, dobra babica! Vse bomo storile, kot ste nam naročili. Rade bi se vam oddolžile, a ne vemo kako.«

»Je že dobro, drage deklice. Skupaj z vami bi šla do svojega doma, da me veter ne vrže v morje, ker potem je po meni. Saj me boste pospremili, kaj ne?«

»Seveda!« so vzkliknile deklice. Počakali so, da so se vsi

zbrali. Odšli so nazaj iz gozda in se med potjo pogovarjali o tem dogodku.

»Boste videli, v treh dneh bo vaša sošolka spet med vami.« jih je bodrila starka.

»Ko bi bilo to res!« Je zavzdihnila učiteljica.

»Bo, bo, boste videli. Mladi ste in iznajdljivi, pa boste že kaj pametnega potuhtali.« se je nasmehnila ženica.

Vsi so postali boljše volje, a še bolj zamišljeni. Pred njenim domom so se poslovili. Starka je vsakemu stisnila roko, petim prijateljicam pa še posebno, rekoč:

»Srečno, deklice in previdne bodite.«

»Bomo!« so odgovorile. Bale so se vprašanj, zakaj jim je to rekla.

»Dekleta, odslej se ne boste več kopale same in ne predaleč stran od obale. Preveč nevarno je,« Je rekla učiteljica Klementina.

»Saj se ne bomo. Raje gremo na sprehod.«

»To je še bolje, jaz pa bom šla z vami.« Prikima učiteljica.

Tudi Klemen, Domen in Stane so prosili, da bi šli z njimi.

Niso bili najboljši plavalci, pa so se bali, da bo tudi njih morje

potegnilo na svoje dno.

2. MED MORSKIMI DEKLICAMI

Ko se Je Nina prebudila, je s pol priprtimi očmi začudeno gledala okoli sebe. Ležala je v prečudoviti postelji, ki se je z besedami ne da opisati. Odgrnila je odejo in hotela vstati. Vsa zgrožena je opazila, da ima namesto nog ribji rep. Bridko je zajokala.

Spoznala je, kaj se je zgodilo.

Tedaj so prišle k njej še druge morske deklice.

»Ne joči. Tudi nas je doletela enaka usoda, kot tebe. Vladarica je poslala prav tako tri morske deklice po nas. A žal kot kaže iz teh globin za nas ni več rešitve. Ti si še mlada in bistra, morda pa ti bo le uspelo,« So jo tolažile.

»Saj tudi ve niste stare. Najti moramo rešitev za vse nas.'« je rekla Nina in si obrisala solze. Opazila je, da imajo vse deklice modre oči.

»Čudno. Ah, morda pa je to le naključje,« si je mislila.

Vladarica je slišala, da se je novinka prebudila. Velela je, Naj jo pripeljejo. Nina se je prestrašila.

»Nič se ne boj, saj ni huda.« So jo tolažile tovarišice.

»Kako ti je ime, punčka?« Jo je prijazno ogovorila vladarrica.

»Nina.« In spet jie zajokala.

»No, no, nikar se ne joči. Sicer pa - čez teden dni se boš že privadila, kot se je vsaka. Kar odpeljite jo in ji razkažite okolico,« je z žalostnim glasom rekla vladarica. Misel ji je pohitela nazaj do dne, ko je sama doživela vse to, kar je danes prestala Nina.

Njene nove tovarišice so jo odpeljale s seboj. Med potjo so ji marsikaj povedale. Pokazale so ji tudi kraj, kjer lahko poskočijo, da za kratek hip pogledajo svet nad morsko gladino. Nina si ga je dobro ogledala.

»Nikar ne misli, da boš lahko pobegnila! Sedaj si morska deklica in nič več zemeljska. Umrla bi, če bi poskušala skočiti na obalo.«

»Vem, zato tudi ne bom poskušala.« Odvrne Nina.

»Vedi pa tudi to. Če boš kdaj videla kakega človeka, z njim ne smeš spregovoriti, ko imaš glavo nad gladino. Drugače te čaka enaka usoda.«

»Ne bom, je žalostno zavzdihnila Nina.

"Pa še to. Vladarica te bo verjetno še ta večer posadila k sebi na prestol. Spraševala te bo to in ono. hotela bo vedeti imena tvojih sošolk, ki imajo dolge lase. Ne smeš ji povedati, če ne želiš, da jih doleti enaka usoda, kot tebe.«

»Lahko me živo reže, pa ji ne povem nobenega imena.«

»Dobro se drži!« Še nekaj časa so se razgledovale po okolici, potem pa so zaslišale vladaričin klic, naj se vrnejo.

In res se je zgodilo, kot so ji povedale deklice. Nina pa je ves večer molčala in gledala v tla. Vladarica jo je spraševala o tem in onem, a Nina je le odkimavala in prikimavala.

»Če mi ne bi popoldne povedala svojega imena, bi še mislila, da nimaš jezička.« se je zasmejala vladarica in pobožala žalostno deklico po kodrastih laseh. »No, za kakšen hip boš lahko poskočila pogledat svet, ki ti je očitno lepši od tega. potem boš morda boljše volje.«

Naslednjega dne ji je vladarica res dovolila, da gre za kratek hip pogledat svet nad morsko gladino. Takrat ni imela ob sebi spremljevalk. Pridružile so se ji šele kasneje. Ko so prišle na določeno mesto, je Nina veselo poskočila, kot da je vedela, da...

Na njeno veliko veselje je zagledala svoje sošolce in učiteljico. Deklice so ji nekaj zakričale. Nina se je komaj premagala, da ni spregovorila in vzkliknila od veselja. Bala se je tega, zato se je hitro potopila.

»Zakaj pa si se tako naglo potopila?« so se začudile prijateljice.

»Zagledala sem svoje sošolce. Zbala sem se, da bom kaj spregovorila, pa sem se zato raje potopila.«

»Kaj so ti pa rekli?«

Nina se je samo nasmejala, odgovorila pa ni. Sama pri sebi pa

si je mislila: »Po tem takem ni naključje, da imajo vse ostale modre oči.«

Ko so se vrnile v grad, Nina ni več tako očitno gledala v tla, kot prejšnji večer.

»No, danes si že boljše volje, se je nasmehnila vladarica, ki je opazila očitno spremembo.

»Da,« se je tudi Nina nasmehnila in jo pogledala z na pol priprtimi očmi.

»Si videla svoje sošolke?«

Nina se je ojunačila. Mislila si je »Zdaj, ali pa nikoli!«

»Dobro me poglejte v oči, vladarica, pa vam čisto vse povem.« Na široko je odprla veke in vladarici pogledala naravnost v oči.

Ko jo je pogledala, je v istem hipu vzkliknila: »O, groza! Nesrečni otrok! Ti imaš črne oči! Še dobro, da si ostala živa!  Prav je imela mati neke deklice, ki mi je prerokovala, da bom nekoč le naredila usodno napako. Kaj bo zdaj z menoj!?«

In povedala jim je svojo zgodbo. Njena usoda je bila podobna usodi deklic, ki so jo obkrožale.

»Nikoli več ne bodo po tem morju plavale morske deklice.« Obmolknila je in sklonila glavo. Nato pa je dejala:

»Dekleta, kar privoščim vam, da se boste lahko vrnile domov. Jaz pa bom morala za vedno ostati sama v teh glovinah, čeprav bi se tudi jaz rada vrnila k svojim. Že več kot 15 let nisem videla svojih dragih.«

Vladarica se je deklicam zasmilila. Vedno je bila dobra in prijazna, zdaj pa da bi jo pustile samo?! Ne, to pa že ne!

»Pomagale ti bomo! Ne boš ostala sama v teh globinah,« Je rekla Nina.

"Draga moja, zame ni rešitve. Če bi mene kdo poskušal rešiti, bi veter tako razburkal morje, da bi lahko še kdo utonil. Tega pa res ne bi rada.«

»Zanesi se na nas. Veliko nas je, mojih sošolcev in teh deklic. Je tako, dekleta?« Reče Nina.

»Seveda je, ne damo te morju!«

Vladarica se je le grenko nasmehnila:

»Pojdite zdaj in pohitite! Čez pet minut se vam bodo začeli repi spreminjati v noge. Potem se boste težko rešile.«

Bomo! Hvala!« So zaklicale in odplavale. Nina ji je šepnila: »Čez teden dni gremo domov. Pridi takrat na plažo, če moreš.« in nato pohitela za ostalimi. A vladarica je ostala sama na morskem dnu.

3. REŠITEV

»Zdaj pa hitro domov! Strnimo se čisto skupaj!« so vzkliknili sošolci in se pognali v divji tek proti paviljonu. Na planjavi, kjer je veter najmočneje pihal, so se objeli in stisnili drug k drugemu. Deklice so hodile v sredini.

Oddahnili so si, ko so prispeli do paviljona. Kmalu so prispeli tudi tisti, ki so bili do tega trenutka na plaži. Obstali so, ko so zagledali začudene obraze sošolcev. Let-i so jim povedali, kaj so deklice Zaklicale Nini, ko se je pojavila na morski gladini in kako so se morali potem pognati v beg, da jih veter ne bi vrgel v morje. Nikomur, razen našim petim prijateljicam pa ni bilo jasno, kaj se dogaja.

Odšli so v igralnico, a igra ni in ni stekla. Vsi so komaj čakali, kdaj bo večerja. končno so jo le dočakali. In v prostoru je bil tak mir, da bi slišal miško teči. Le včasih se je zaslišal žvenket pribora in krožnikov.

Po večerji otrokom ni bilo treba takoj v posteljo. Vreme se je nekoliko izboljšalo, veter se je polegel. Učiteljica se je s tremi deklicami in nekaj dečki odpravila na sprehod proti gozdu,

Učitelj pa z ostalimi na plažo, kjer so se sprehajali sem ter tja. Učiteljica s svojo skupino še ni bila daleč, ko so zaslišali vesele klice iz plaže.

»Nina! Nina! Nekdo naj gre po ostale!«

Pa ni bilo potrebno. Ko so zaslišali vesele vzklike, so se bliskovito obrnili in stekli na plažo. Veselje je bilo nepopisno. Vsi so pomagali deklicam, da so srečno stopile na obalo.

Ko so bile vse na varnem, so pripovedovale vsaka svojo zgodbo. Povedale so tudi, da je globoko na morskem dnu ostala še vladarica, katere zgodba je podobna njihovi, le da pravi, da njej ni rešitve.

Vsi so se zamislili.

»Pomagali ji bomo, kakor koli že!« so rekli vsi hkrati.

Nina je bila hudo zamišljena. Vedela je, da morajo najti rešitev še preden bodo odšli domov.

Potem so odšli iz plaže. Premišljevali so, kako bi dekletom pomagali, da bi se lahko čim prej vrnile domov. Učiteljica je čez čas predlagala:

"Dekleta, najbolje bo, da obvestimo vaše starše, pa naj pridejo po vas. Se strinijate? Mislim da bo to najbolj zanesljivo."

Deklice so prikimale. Domenili so se, da bodo čez teden dni prišle in bodo pomagale rešiti vladarico.

Ko so prišli starši ponje, je bilo veselje nepopisno. Hitro so se preoblekle, potem pa so se starši zahvalili Nini in sošolcem da so jih rešili. Poslovili so se in odšli s svojimi hčerkami presrečni domov.

Naslednji dan je bilo res prehladno, da bi se kopali. Pa kaj za to! Glavno je, da je Nina spet med njimi. In, šele, ko jih, je vprašala, kako so vedele, kaj ji morajo reči, so njej in s tem tudi ostalim razkrile skrivnost. Oblekli so si jopice, v bližnji trgovini kupili rože in odšli k starki, da se ji zahvalijo.

Ko jim je odprla vrata, se je razveselila njihovega obiska, še posebej pa Nine in velikega šopka, ki ga je držala pred seboj. Povabila jih je v hišo.

Nina se ji je zahvalila in ji povedala celo zgodbo.

»Žal mi je le, da je vladarica ostala sama na dnu,« je še žalostno dodala.

»Bi ji rada pomagala?« Jo vpraša ženica.

»Vsi mi bi ji radi pomagali. a ona mi je rekla, da če bi kdo njo skušal rešiti, bi veter razburkal morje in bi še kdo lahko utonil.«

Starka se je zasmejala.

»Nina, ali veš, kdo je južnemu vetru najhujši sovražnik?«

Nina se je malo zamislila.

»Ja, vem.«

»No?« se zresni ženica.

Nina jo je nekaj časa začudeno gledala, potem pa vzkliknila:

»Že vem!«

Tedaj ji je starka segla v besedo:

»Naprej boš povedala tisti dan, ko se boste vračali domov in boste stali na plaži. Saj verjetno že veš, kaj moraš reči!?«

»O, vem, vem! Hvala vam, dobra babica!« Skočila je k njej, jo objela in poljubila. Vsi so ju začudeno gledali, ker niso vedeli, kaj imata v mislih.

Nekaj časa so še veselo klepetali in starki so od sreče žarele oči. Zanjo ni bilo na svetu nič lepšega od nasmejanega otroškega Obraza in iskrečih oči.

Ko so se poslavljali, je ženica stisnila Nini v dlan nek predmet in ji zašepetala:

»Tole boš potrebovala.«  Prijela jo je za lase. Nina je takoj razumela za kaj gre.

»Ni vam več treba razmišljati. Vladarico bomo zagotovo rešili. Kako, pa že jaz vem. Vi pa, če mi boste hoteli pomagati.« Je rekla Nina, ko so se vračali proti paviljonu.

»Bomo, bomo! Kako pa?«

»To vam bom pa že takrat povedala. vedite pa, da bomo morali biti zelo hitri in previdni.« Potem so se končno le razživeli.

»Oprostite mi, prijateljice, a o tem, kako bomo rešili vladarico, vam res ne smem povedati.«

»Vemo, saj tudi me nismosmele, dokler ti nisi bila spet med nami.« so jo tolažile sošolke. Nina si je oddahnila. »Bile smo v prav takem položaju, kot si zdaj ti.« Ji je pojasnila

Sanda.

»Tudi nam se že malo sanja, kaj moraš reči,« je dodala Živa.

»Pustimo zdaj to,« Se je nasmehnila Nina. Vesela je bila, da jo razumejo. Komaj je čakala dan, ko bo lahko pomagala nesrečni deklici, vladarici, ki zdaj sameva v globinah.

Ta dan je hitro minil, kl jub temu, da se niso mogli kopati. Ob družabnih igrah so jim urice minevale hitreje kot minute.

Ostali dnevi so bili lepi in otroci so jih izkoristili v igri v vodi in na obali. Sonce je sijalo vse dni in nikjer ni bilo videti nobenega oblačka.

Proti koncu tedna so se tudi neplavalci naučili plavati. Nina pa je postajala vedno bolj zamišljena.

Tistega dne, ko so se vračali proti domu, je napeto poslušala radio. Najbolj jo je zanimala vremenska napoved.

Po zajtrku so vsi odšli na plažo, češ, da gredo še enkrat pogledat kraj, kjer so preživeli nekaj lepih in razburljivih dni. Kmalu za njimi so prispele tudi deklice, ki so jih rešili. Nina pa je v žepu krilca stiskala predmet, ki ji ga je dala starka.

Niso še dolgo stali, ko je Nina opazila, da voda nekoliko nemirneje valovi. Rekla je:

»Severni veter prihaja. Oh, ko bi ga vsaj južni pregnal!«

Bilo je res. In kmalu je Jug divje zavel proti severu. V istem hipu se je iz vode prikazala lepa deklica. Bila je tako blizu, da so se je otroci lahko dotaknili, zato je Nina rekla:

»Primite jo! Hitro!« In otroci so jo prijeli za roke, Nina pa je že v rokah držala škarje. Ena od deklic je prijela za lase in Nina je stisnila. Rsk, rsk - in las ni bilo več. Tedaj se je dekličin rep začel spreminjati v noge. Vrgli so lase nazaj v morje in s skupnimi močmi potegnili dekle na obalo.

»Od kod pa si?« So jo vprašali.

»Od tam kot vi,« Je smeje odgovorilo dekle.

»Potem greš lahko z nami,« Je rekla učiteljica in ji dala obleko.

Poslovili so se od deklet, ki so jim prišle na pomoč. One so stekle v paviljon, otroci in pravkar rešeno dekle pa na avtobus, ki jih je že čakal. Njihova prtljaga je bila že naložena, zato so se takoj odpeljali proti domu, saj se je južni veter že vračal.

Bili so že daleč, ko jim je učiteljica povedala, da za naslednjim ovinkom ne bodo več videli morja. Vsi hkrati so se ozrli proti neskončno modri gladini. A kaj so videli? Zagledali so visoke valove, ki so se divje penili. Nasmehnili so se, saj so vedeli, da veter besni, ker so rešili morsko deklico, vladarico, ki je zdaj postala njihova prijateljica.

4. VESELO SNIDENJE

V avtobusu je bilo živahno kot v panju. Klepetu in smehu ni bilo videti konca.

»Otroci, toliko lepih pesmic znamo. Kaj, ko bi kakšno zapel?« Je predlagala učiteljica.

»Pa res!« So vzkliknili.

Niso se dolgo pregovarjali in po avtobusu je zadonela lepa pesem Peli so dvoglasno, kar se danes zelo redko sliši.

»Ti je bilo všeč, vladarica?« je vprašala Nina.

»oh, Nina, prosim ne kliči me več vladarica, ker to nisem in tudi nočem več biti. Kliči me Albina. To je moje pravo ime.«

»Oprosti, Albina, nisem te hotela žaliti,« se ji je opravičevala Nina, ker ji je bilo zelo žal.

»Je že dobro. Povem ti, da mi je bilo vaše petje zelo všeč, ker tako lepe pesmi nisem slišala odkar sem bila zadnjič s svojimi sošolci in smo prav tako prepevali kot zdaj vi.« Ob tem se je nasmehnila. »Bilo mi je 10 let, kot zdaj vi. Drugo leto se vam pridružim kot sošolka. Oh, če ne bi bila toliko let morska deklica, bi bila' zdaj že učiteljica in bi stala za katedrom in morda prav v vašem razredu.«

»Veš kaj, Albina. Ne bodi zdaj slabe volje zaradi tega. Mlada si še in kaj hitro boš vse nadoknadila, če si pripravljena trdo zgrabiti za delo. Pomagala ti bom.« Je pristopila k njej učiteljica Klementina.

V Albininih očeh so se zalesketale solze hvaležnosti. V avtobusu je nastal molk. Bila je malo zmedena, ker je vedela, da so te male iskrene očke uprte vanjo. Stresla je z glavo in se nasmehniila.

»Kdo zna kakšno šalo? Že dolgo nisem nobene slišala,« je predlagala.

Otroci so se v hipu razživeli. In šale so deževale kot gost dež. Niso videli, kdaj so se približevali krajem, in jih spet zapuščali. Bili so presenečeni, Ko se je avtobus nenadoma ustavil in odprl vrata.

»Zakaj pa smo se ustavili? Kje pa smo?« so spraševali otroci.

»Kar dobro poglejte, pa boste videli, kje smo,« Se je nasmehnila učiteljica. Vse oči so se ozrle v smer, kamor je gledala. Tudi Albina se je ozrla in še preden je kdo utegnil spregovoriti, je vzkliknila:

»Saj to je šola, v katero sem tudi sama hodila! Ali je to sploh mogoče!? Nina, hvala ti!« Objela je deklico, jo dvignila v naročje in stopila iz avtobusa.

»zakaj pa samo meni? Saj so mi pomagali sošolci in deklice, ki so te rešile z menoj. Če ne bi bilo njih, ne i bilo nič,« se je branila punčka. »Če oni ne bi rešili mene, tudi tebe ne bi mogli.«

Pred šolo so se še nekaj časa pogovarjali. Učitelja sta stala ob strani in se o nečem dogovarjala.

»Pojdimo v jedilnico. Malica nas čaka.« sta jih poklicala učitelja. »Pojdi, Albina.« Je rekla Nina in jo prijela za roko.

»Nina, jaz ne grem. To je za vas, ne pa zame.' Se je branila Albina.

»No, no. Malica je za vse, tudi zate. Le pojdi.« Je rekel učitelj in jo potegnil skozi vrata.Zdaj se ni mogla več upirati.

Vsi so bili res že zelo lačni in še opazili niso, da učiteljice ni v jedilnici. Le učitelj je vedel kje je.

Med pogovorom z Albino je izvedela za njen priimek. Ko so odšli na malico, je ona stekla v zbornico, vzela v roke telefonski imenik in pričela iskati. Pod tem priimkom je bil le en naročnik. S tresočo roko je dvignila slušalko in zavrtela telefonsko številko, potem pa čakala. Ni ji bilo prijetno. Tresla se je po vsem telesu. Le kako naj začne?

»Prosim!« Zasliši moški glas iz slušalke.

»Dober dan! Tukaj učiteljica Klementina iz šole.« se plaho predstavi.

»Dober dan! Koga pa iščete?«

»Oprostite, prosim, morda sem res malo preveč predrzna, a ne morem drugače. Ali je bila to vaša hči, ki se pred nekaj leti ni vrnila iz šolskega letovanja in ji je ime Albina?«

»DA. Kako pa to veste?« Je bil presenečen mož na drugi strani.

»Pridite takoj na šolo, pa vam bo v hipu vse jasno. Prosim vas, res pridite.«

»Da, prav, če tako želite.«

»Torej, boste prišli?«

»Prideva oba z ženo.«

»To bo še bolje. Na svidenje.«

»Na svidenje!« Je še zaslišala moški glas in odložila slušalko.

»Si kaj dobila?« Jo je šepetaje vprašal učitelj, ko je stopila v jedilnico.

»Da, prideta sem na šolo. Zadržuj jih tu toliko časa, dokler ne

pridem, in ti sporočim, da pojdite na dvorišče.«

»Prav. Pa boš lahko pripravila ta dva človeka na snidenje s svojo izgubljeno hčerjo?«

Ni odgovorila. IZ žepa je potegnila fotografijo in mu jo pokazala.

»Saj to je Albina!«

»Da, ona je.«

»Mi je že jasno, kaj boš storila. Srečno!«

Zaprla je vrata za seboj in takoj odšla pred vhod šole. Mislila je, da bo dolgo čakala. A kmalu je zagledala avto, ki je zapeljal iz glavne ceste na šolsko. dvorišče. Vedela je, da so to Albinini starši. Ko pa sta stala pred njo in o tem ni več dvomila, da je bila Albina zelo podobna mami.

»Dober dan. Jaz sem učiteljica Klementina. Kar z menoj pojdita.« jima je podala roko in se nasmehnila. Nato ju je odpeljala v zbornico.

»Tule me počakajta. Takoj se vrnem.«

Stekla je po stopnicah. v jedilnico in skozi priprta vrata pokimala učitelju, nato se je vrnila k čakajočima staršema.

»Izvolita sesti.« jima je pokazala na fotelje ob mizi.

»mi lahko poveste, v katerem kraju so otroci takrat letovali?«

»Seveda. Saj menda še zdaj hodite tja. Se je tudi vam kaj takega primerilo? Je tudi kakšna deklica izginila?« je prestrašeno vprašala mati.

»Se je, se je, a... Bi spoznali svojo hčerko, če bi jo zdajle

videli, pa čeprav bi bila zdaj že odrasla?«

»Kako da ne! Seveda bi jo! A na žalost je ne bova nikoli več,« sta žalostno zavzdihnila.

Tedaj jima je pokazala fotografijo.

»Saj — to je ona — Mar še živi? Povejte nama, kje naj jo iščeva! Prosim vas!« sta oba hkrati planila pokonci.

»Ni vama je treba iskati. Na dvorišče poglejta. Samo prosim vaju. tiho bodita.«

Kot puščica sta se pognala k oknu in obstala kot okamenela, ko sta jo zagledala v gruči otrok. Potem jima je morala povetati, kako je bilo z Nino.

»Kaj se je zgodilo, da se vaša Albina ni več vrnila domov, vama bo že sama povedala. Sedaj pa vaju nekaj prosim. Pojdita v ta prostor, ko pa vaju pokličem, pridita ven. Rada bi jo pripravila na snidenje z vama.« Nato je vzela fotoaparat in ju fotografirala, oče in mati pa sta nato odšla v sosednji prostor in zaprla vrata za seboj.

Učiteljicaje stopila k oknu in poklicala Albino. Medtem je bila fotografija že razvita in posušena. Spravila jo je v predal.

»Sem že tu.«

»Sedi, Albina. Veš kaj sem premišljevala. Kako boš našla svoje?«

»Ah nekako bom že. Ne bo lahko, to vem, saj se je vse zelo spremenilo, odkar nisem bila  doma. Če ne bo šlo drugače, bi šla na Policijsko postajo, ki kot vem ni daleč od tu.«

»Ne, ne, Albina. Skušala ti bom pomagati. Bi prepoznala

svoje starše, če bi jih zdaj zagledala pred seboj?«

»Seveda bi. Saj sem ves čas imela pred očmi le njuno podobo.«

Učiteljica ji je pokazala fotografijo.

»Saj to sta onadva! Od kod imate to fotografijo?«

»Kar malo se ozri naokrog, pa boš videla od kod.« Se je nasmehnila učiteljica.

Albina se je ozrla po zbornici in še enkrat pogledala fotografijo.

»Saj izgleda kot da bi bila danes posneta!«

»Saj tudi je.«

»Kako, mar sta bila tukaj?« Je bila presenečena Albina.

»Da. tukaj sta.«

»Sta bila, ali sta? Če bi bila tu, bi ju videla.« Je bila še bolj presenečena.

Učiteljica ni odgovorila. Stopila je k vratom sosednjega prostora in jih odprla. Oče in mati sta vstala in neslišno šepetala:

»Ona je! Ona!«

Ko sta stopila v zbornico, je Albina ostrmela. Na široko je odprla usta in oči, saj ni mogla verjeti.

»Albina! Komaj verjameva, da je res! Zdaj ima življenje spet svoj smisel.«

Stekli so si v objem. Solze sreče so kar same tekle po licih.

V tem trenutku zanje ni bilo nič važnejšega kot to, da so po tolikih letih spet skupaj.

»Hvala vam, učiteljica Klementina, ker ste... Saj res!: Kako pa ste vedeli kdo so moji starši?« jo je čez čas vprašala Albina.

»Ni bilo težko. Tak priimek ima v tem mestu le malo ljudi. Vzela sem telefonski imenik, ga prelistala in — rezultat je tu.« Se ji je nasmehnila učiteljica.

Potem so vsi štirje odšli na dvorišče. Otroci so Albino takoj obstopili. Kmalu so prišli starši otrok. Kakšno veselje je bilo to!

»Veste kaj, ne gremo še domov,« Je predlagal Albinin oče.

Vsi so ga začudeno gledali.

»Nič naju začudeno ne glejte. Gremo v bližnjo restavracijo na kosilo, pa vam bova vse povedala.«

»Dajte no! Kaj ne vidite, koliko nas je?!« So se branili.

»Ni važno.. Vaši otroci so nama rešili hčerko in to je vrednejše od denarja.«

Niso se mogli več upirati. Šli so v restavracijo. Najprej ni hotel nihče nič vzeti, ko pa je Albinin oče rekel, da bo naročil za vse enako, so se morali vdati. Ko pa so izvedeli celo zgodbo, so vse razumeli. Upravičeno so bili ponosni na svoje otroke.

Pa ravno njihovi so jo rešili!

Ko so se po kosilu poslavljali, so se deklice z Albino domenile, da se bodo med počitnicami obiskovale. Skupaj so se fotografirali za spomin in fotografijo v pismu poslale starki, da se ji še enkrat zahvalijo, saj jim je ona tudi največ pomagala.

avtorica zgodbe: Sarayna Delfina